Knjiga prikazuje življenje in delo slovenskih beguncev (ok. 20.000), ki so maja 1945 zapustili Slovenijo in se začasno umaknili v Avstrijo, kjer so jih zavezniške oblasti namestile v begunska taborišča za razseljene osebe. V teh »lesenih mestih« so v kratkem času nastale specifične begunske skupnosti, ki so se razmeroma dobro organizirale in razvile pestro dejavnost – vzgojno, izobraževalno in kulturno delo, versko življenje in politično delovanje. Ker jim razmere v Jugoslaviji niso dovoljevale vrnitve v domovino, so se konec štiridesetih let povečini preselili v prekomorske države (največ v Argentino).
 
