Katja Pavlič Škerjanc

Clotho

Directory of Open Access Journals

In memoriam Aleksandri  Pirkmajer Slokan  (1950–2025)Katja Pavlič Škerjanc                             »How do we exist, save on the lips of our friends?«                                   Virginia Woolf, pismo Molly MacCarthy, 11. junij 1939 Draga Vesna!Tempus edax rerum.1 To pismo bi ti morala napisati, ko bi ga bila lahko prebrala še sama, a je požrešni čas na hitro pregriznil nit najinih dopisovanj, zdaj ti pišem z večje daljave. Življenje se rado zvije v klopčič, tako smo bolj varni, kot otrok v materinem telesu. Mladost in starost si pogledata iz oči v oči. Najini stiki so bili zadnje desetletje vse pogostejši, čeprav so nama razmere preprečevale, da bi sedli skupaj in sproščeno odklepetali svoje stiske ob skodelici kave. Toliko sva si imeli povedati! Starost je že po naravi precej klepetava, bi se nama blagohotno nasmehnil Ciceron.2 Poleg globokega, umir-jajočega veselja, ki sva ga doživljali ob vnučkih, in bežnih sprehodov v delovno preteklost, ki nama je obema podobno osmišljala življenje, so bile v zadnjih letih rdeča nit najinih klepetov grenkobe staranja. A sva našli rešitev, pisali sva si in v pismih odkrito kot vedno vrtali vase in druga v drugo tudi s težkimi, usodnimi vprašanji. Čeprav sva se trmasto upirali prepričanju, da je starost že sama po sebi bolezen,3 sva se vendarle zavedali, da nama življenje polzi navzdol. Gradatio 1 »Tempus edax rerum, tuque, invidiosa vetustas, / omnia destruitis vitiataque dentibus aevi / paulatim lenta consumitis omnia morte«; Ovidij, Met. 15.234 in nasl.2 »Senectus est natura loquacior«; Ciceron, De senectute 16.55.3 »Senectus ipsa morbus est«; Terencij, Phormio 4.9.doi: https://doi.org/10.4312/clotho.7.1.149-152KATJA PAVLIČ ŠKERJANC150in minus, starost kot peractio fabulae.4 Zadnje leto je bila v ospredju najina človeška minljivost, tudi v tem življenje spominja na zgodbo, odigrano na odru: po zapletu in stopnjevanju napetosti se vse umiri in končno najdeš odgovore na dotlej nerešljiva vprašanja. Spopadanje s staranjem je težek boj, bolj smo blizu porazu, bolj sladke so zmage, četudi drobne in začasne. Skupaj s teboj sem se veselila vsakega izboljšanja tvoje bolezni, občudovala sem tvojo moč in pogum in se učila od tebe. Bila si borka, ki se nikoli ne vda, a je hkrati soočena in pomirjena s svojim mestom v nepovratni reki življenja. So ljudje, ki pridejo v naša življenja in iz njih kmalu odidejo, tiho in neopazno, kot da jih nikoli ne bi bilo. In so drugi, ki vstopijo ne le v naša življenja, ampak v nas same in tam ostanejo. Za vedno in tudi takrat, ko stiki z njimi niso vsakodnevni in ko jih ni več. Naključja časa in izbir so naju povezala pred slabimi petdesetimi leti, prek študija latinščine in angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Najini stiki so bili sprva samo kolegialni, a so postopoma postali vse tesnejši in globlji. Na študij se je nadgradilo najino kasnejše strokovno delo – desetletja dolgo prizadevanje za oživitev pouka latinščine in njegovo vključitev v naš redni šolski sistem. Imenitno sva se dopolnjevali, spontano sva si izbrali ravni šolanja. Postala si sinonim za slovensko sodobno osnovnošolsko latinščino. Zaradi tvoje osebnostne in intelektualne skromnosti se ti lahko poklonimo kot prvi med enakimi, a bila si in ostajaš veliko več kot prima inter pares. Nisi bila edina, saj si nesebično delila vse, kar si ustvarila, in neutrudno vzgajala svoje sopotnike na drugih šolah in naslednike na svoji, bila pa si edinstvena. Učencem, svojemu učnemu predmetu in šoli se tako celovito, predano in vseživljenjsko kot ti posvetijo le tisti redki posamezniki, ki jih ženeta neupogljivi strokovni credo in globoko etično prepričanje, da je treba kljubovati vsakršnim izvedbe-nim in človeškim preprekam, ki ovirajo pot do cilja. Kaj vse si počela, kaj vse je nastalo! Učila učence in učitelje, pisala strokovne članke, ustvarjala učna gradiva in pripomočke, napisala več različic osnov-nošolskega učbenika latinščine, si zamislila, organizirala in izvajala v antiko usmerjene šolske ekskurzije, poletne tabore, šole v naravi … A naj to pismo ne postane katalog tvojih osupljivih dosežkov, pišem ti, ker te pogrešam. Pogrešam tvojo iskrenost, tvojo toplino, tvojo hudomušnost, tvoj pogum, tvojo borbenost.   Nisem sama, mnogo nas je, vsakega od nas tvoj telesni odhod boli na svoj način, v vsakem od nas si pustila svojstvene sledi. Sin, hčerka, 4 »Senectus autem aetatis est peractio tamquam fabulae«; Ciceron, De senectute 23.85.IN MEMORIAM ALEKSANDRI PIRKMAJER SLOKAN (1950–2025) 151vnučki, drugi člani družine, prijateljice in prijatelji, kolegice in kolegi in drugi šolniki, pa številne generacije učencev, ki si jim desetletja razkrivala čare antike in lepoto latinščine. Vedno si bila v vseh pogledih izjemen človek, ženska neizmernih moči in poguma. V vsem, česar si se lotila, si presegala povprečja: po pameti in znanju, po zavzetosti, po moči in širini čustev, po svojih številnih in raznolikih ustvarjalnih zmožnostih. Imeti prijateljico, kakršna si mi bila ti, Vesna, je nepre-cenljiv dar usode, ne dobi ga vsak. Hvaležna sem srečnemu naključju najinih interesov, ki naju je povezalo v študijskih letih, in najini volji, da sva posebne vezi med nama, delovne in zasebne, gradili in utrjevali vse življenje. Še vedno naju vežejo, tudi konec telesnega bivanja jih ne more pretrgati. Težko jih je opisati, vedno so presegale omejitve časa in prostora. Četudi se zaradi življenjskih okoliščin kdaj pa kdaj nisva videli ali slišali po več let, sva pogovor nadaljevali tam, kjer sva ga pred leti končali, z enako zaupljivo sproščenostjo in blagodejno zavestjo brezpogojnega medsebojnega sprejemanja. Med nama ni bilo prepovedanih ali nedostopnih tem, med nama ni bilo skrivnosti. Vsa vprašanja so dobila odgovore, vsa čustva so bila dovoljena in sprejeta. Vezale so naju podobne vrednote, nad vsemi prizadevanje za dobrim in lepim ter neomajna vera v življenje in človeka. Cotidie morimur.5 Vemo, da ima življenje svoj konec že v samem začetku, da rojstvo nosi v sebi smrt, da vsakega od nas slej ko prej čaka ista neizogibna usoda. A to vemo z razumom, s čustvi to spoznanje odklanjamo. Verjetno imamo kot bitja z zavestjo tudi do smrti – kot domala do vsega – zelo razglašen odnos. Našim telesom je smrt nagonski končni cilj, naš um in čustva pa ga nenehno prestavljajo v prihodnost, ki bi jo najraje raztegnili v neskončnost. Vsaj vse dotlej, dokler telo ne nadvlada duha. Včasih pride konec povsem iznenada, človeka smrt izruva iz življenja kot huda nevihta še čvrsto drevo. Včasih pa se koncu približujemo počasi, telo in um se slabljenju in trpljenju navkljub oklepata življenja do zadnjega atoma moči. Nisem se uspela posloviti od tebe tako, da bi ti pogledala globoko v oči in te objela. Razumsko sprejemam tvoj odhod, a moja čustva gredo svojo pot. Ko ljudje, ki so nam blizu, postanejo le še del naših spominov, občutka izgube ne izbriše nobeno modrovanje. S tvojo smrtjo se je zožil tudi moj prostor na tem svetu, nisem izgubila le vseživljenjske prijateljice, s teboj sem izgubila tudi pričo svojega življenja.5 »Cotidie morimur; cotidie enim demitur aliqua pars vitae et tunc quoque, cum crescimus, vita decrescit«; Seneka, Epistula 24.20.KATJA PAVLIČ ŠKERJANC152Tolaži me zavest, da pravega prijateljstva ne more v celoti izničiti niti dokončnost smrti. Živi ostajamo nedeljivo povezani z vsemi umrlimi, ki bivajo v nas. Nisi vsa umrla,6 Vesna, spomin nate je sidro v moji duši, v mojih spominih ostajaš z mano in ostajaš tudi z vsemi drugimi, ki si jim napolnila in obogatila življenja s svojo ljubeznijo, modrostjo, močjo in borbenostjo …Živimo dlje kot naša telesa, živimo v vsem, kar smo svojega telesnega in duhovnega dali drugim. Draga Vesna, odšla si, a ostajaš z nami.Katja6 »Non omnis moriar multaque pars mei / vitabit Libitinam«; Horacij, Carmina 3.30.6 in nasl.

In memoriam Aleksandri Pirkmajer Slokan (1950–2025)

https://journals.uni-lj.si/clotho/article/download/25290/19765

In memoriam Aleksandri Pirkmajer Slokan (1950–2025)

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Directory of Open Access Journals