V prispevku so uvodoma predstavljeni Haugenov model jezikovne standardizacije in njegovi najpomembnejši popravki (Joseph, Subačius), nato pa je glede na lastnosti (čas selekcije, položaj jezika, načrtovanost standardizacije, razlika med pisnim in govorjenim standardom, perceptivne lastnosti te razlike in uzaveščenost narečne osnove standardnega koda) knjižna slovenščina uvrščena med standardne jezike poznega tipa. Prikazane so nekatere ključne značilnosti, po katerih je podobna standardnim jezikom zgodnjega oz. poznega tipa in po katerih se od njih razlikuje
