Na tretjem srečanju Evropskega programa za učenje odraslih (EPUO), ki je potekalo na Andragoškem centru Slovenije in v inovativnem okolju Centra Rog v Ljubljani, je bila osrednja tema področje, s katerim se raziskovalci in praktiki v izobraževanju odraslih prej ali slej srečamo: inovativno učno okolje in vpliv tega na učenje. Ta vpliv je lahko negativen, torej da učenje odraslih zavira, ali pozitiven, torej da učenje spodbuja. Morda si mislimo, da je lahko okolje tudi nevtralno in brez posledic za učenje, a to verjetno ne drži, le da vpliv ni zmeraj na ravni merljivega in zavednega

Dušana Findeisen

Andragoška spoznanja

Directory of Open Access Journals

 Poročila, odmevi, oceneAndragoška spoznanja/Studies in Adult Education and Learning, 2025, 1-5DOI: https://doi.org/10.4312/as/23899NA ROB PREDAVANJU DR. PIETRA SPRANGERSA  V PROJEKTU EPUONa tretjem srečanju Evropskega programa za učenje odraslih (EPUO), ki je potekalo na Andragoškem centru Slovenije in v inovativnem okolju Centra Rog v Ljubljani, je bila osrednja tema področje, s katerim se raziskovalci in praktiki v izobraževanju odraslih prej ali slej srečamo: inovativno učno okolje in vpliv tega na učenje. Ta vpliv je lahko negativen, torej da učenje odraslih zavira, ali pozitiven, torej da učenje spodbuja. Morda si mislimo, da je lahko okolje tudi nevtralno in brez posledic za učenje, a to verjetno ne drži, le da vpliv ni zmeraj na ravni merljivega in zavednega. SAGA NAŠEGA RAZMISLEKA O VPLIVU OKOLJA NA UČENJE Vprašanje vpliva (inovativnega) učnega okolja na učenje in počutje tistih, ki se učijo, se na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje pojavi že ob njeni ustanovitvi leta 1984 in je v tesni povezavi s pojmom radostnega učenja, čeprav takrat še ni bilo tako po-imenovano. Razumljivo je, da so nas sprva zanimali predvsem nekateri parametri učnih prostorov, kot so oblika, velikost, zračnost, viri svetlobe, akustičnost, razpored oziroma mobilnost pohištva. Ko pa je pred desetletjem študijska skupina starejših Trgi, ulice in stavbe okoli nas pod vodstvom mentorice arhitektke Mete Kutin zaznala željo starejših bodisi po umiku iz urbanega prostora bodisi po odprtosti v prostor, tj. urbanosti, je postalo jasno, da znanje o prostoru povečuje zavedanje starejših študentov in mentorjev o vplivu sistema urbanega okolja na kakovost staranja, v izobraževanju pa na primarno motivacijo starejših za učenje. Takrat smo na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje svoja empirična spoznanja o vplivu arhitekturnega in urbanega okolja ter ino-vativnih učnih okolij na učenje starejših strnili v koncepte. Še več, čas covida-19 nas je vodil v izobraževanje na prostem in izvedbo izobraževanja v virtualnem okolju. Pri tem nas je zanimalo, katere dimenzije koncepta inovativno učno okolje naredijo učenje učinkovito in prijetno.Izobraževanje starejših se sprva pojavi kot odziv na družbeno potrebo, šele nato kot odziv na osebno potrebo. Od tod tudi naše družbeno zavzeto izobraževanje in naša družbeno zavzeta umetnost, ki nastajata v javnem prostoru in se tja vračata; gre za fizične javne prostore, kot so knjigarna, bolnišnica, botanični vrt, dom starejših, knjižnica, javna ob-čila, pa tudi za virtualne, kot so družbena omrežja, spletno okolje Zoom itd. To so javni prostori, kjer nastajajo nenačrtovani stiki z drugimi, torej na javnem odru, prizorišču po-sameznikove svobode in dejavnosti, kjer se kot socialno bitje človek očloveči, trdi Han-nah Arendt (2018). Če povzamemo: inovativno učno okolje najraje poiščemo zunaj zidov 2 ANDRAGOŠKA SPOZNANJA/STUDIES IN ADULT EDUCATION AND LEARNING 2025predavalnic, v širšem družbenem – grajenem ali naravnem – okolju, še posebno, če so naše ciljne skupine z družbenega roba in si zanje želimo, da bi bile bolje integrirane v družbo, da bi bilo njihovo učenje vidno in prispevajoče.Tako univerzo občasno selimo na prosto, v javni prostor (nedavni U3O Fest v Celju, bienalni Mednarodni festival znanja in kulture starejših, Enajsta šola v knjigarni, gle-dališke predstave, razstave, arhitekturni biroji itd.), kar zagotavlja raznoterost interakcij, bogatenje odnosov in vidnost izobraževanja starejših. Ko smo vzpostavljali zdaj že deset let in več trajajoče programsko sodelovanje z največjo knjigarno v Ljubljani (Enajsta šola v knjigarni), smo se oprli na Malrauxa (v Findeisen, 2014a), ki poudari, da umetnosti ni mogoče zapreti v muzeje in galerije. Nasprotno, umetnosti je treba odpreti vrata železni-ških postaj, zdravstvenih domov, botaničnih vrtov, bolnišnic, trgovin, restavracij. To smo storili pogosto že poprej tako na področju umetnosti kot na področju izobraževanja: s kul-turnimi mediatorji v muzeju, razstavami, odprtimi za javnost in postavljenimi v domače vrtove, medgeneracijskim izobraževanjem v Botaničnem vrtu, mednarodno okroglo mizo o položaju starejših v mestu pri Plečnikovi trafiki itd. (Bračun, 2009; Findeisen, 1995; Kramberger, 2014).Obisk Ljudske univerze v Zagrebu v stavbi italijanskega Bauhausa nam je razkril, kako razporeditev prostorov (predavalnice, hodniki, knjižnica, galerija, pohištvo, ki ga je obli-koval Bernardo Bernardi) vpliva na učenje. Vse, kar je med posameznikom in svetom, je determinantno. Odrasli, ki sedijo v naslonjačih okrog nizke okrogle mize, se pač tam učijo drugače, kot če so v šolskih klopeh in si kažejo hrbet. Obisku v Zagrebu je sledila prijava doktorske raziskave arhitektke Mete Kutin, s katero bo raziskala vpliv zasnove stavbe izobraževalne organizacije za starejše na njihovo učenje. Raziskava o učnem okolju bo temeljila na načelih in poslanstvu Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, na želji po krepitvi družbene vrednosti starejših, na preučenih načinih učenja, na ugotovlje-nih potrebah, željah in aspiracijah starejših. Rezultat raziskave bo idejni načrt stavbe za organizacijo, kot je univerza za tretje življenjsko obdobje. Zgodnje spoznanje Mete Kutin in njenih študentov kaže, da je prostor učenja, ustvarjanja in druženja starejših odraslih treba snovati funkcijsko širše, denimo kot kulturni center, kajti gre za način bivanja in ne zgolj za učenje.1 Še več, v načrtovanem evropskem projektu SoPlace nameravamo razviti še temo pomenljivi kraji (genius loci) kot inovativno učno okolje – gre za kraje, ki so narativni, saj sprožajo spomine, občutke, krepijo identiteto posameznikov in njihovo socialno iden-titeto ter na teh temeljih omogočajo povezovanje v skupnost za sooblikovanje prostora, ki je življenjski in učni prostor hkrati.1 Pri tem je poglobljeno poznavanje značilnosti in potreb odraslih, njihovega učenja ter poslanstva ustanove bistveno. Če tega ne upoštevamo, kljub dobrim izhodiščem dobimo oblikovalski rezultat, ki razkrije temeljno, četudi ne eksplicitno vrednotno naravnanost naročnikov, prostor, primeren sedežu podjetja, z veliko razkošnega stekla, veliko pisarno za vodilno osebo in seje vodstva, neprimernim razporedom nepremakljivega pohištva, opustelim osrednjim monofunkcijskim prostorom itd. 3Dušana Findeisen: Na rob predavanju dr. Pietra Sprangersa v projektu EPUOV VSEH OKOLJIH SE MORAMO POGOVARJATI O UČENJU, PRAVI DR. PIETER SPRANGERSPrimeren prostor za takšne pogovore so t. i. svetilniki učenja, kot jih poznajo na evrop-skem severu. Ti naj bi bili odprti dan in noč skozi ves teden. Na streho se lahko postavi mogočen neonski napis, ki vabi mimoidoče, naj vstopijo. Svetilniki so učni centri, pa tudi prostori delovanja partnerstev, ustvarjanja inovacij in sledenja družbenim spremembam. V Belgiji so, denimo, nedavno izvedli raziskavo o tem, kako si državljani zamišljajo družbo leta 2050. »Šele ko vemo, v katero smer se bo družba razvijala, lahko načrtujemo učenje za prihodnost,« pravi Sprangers (2025). Marsikaj se bo moralo v prihodnje korenito spreme-niti, a šole naj bi vendarle ostale, saj so prostor institucionaliziranega učenja demokracije. V Flandriji so sredstva za izobraževanje odraslih nedavno močno znižali. Osredotočili so se na funkcionalno izobraževanje, ki naj odrasle privede na trg dela, a nič manj pomembno je omogočati prenašanje znanja med rodovi in omogočati, da odrasli z izobraževanjem in učenjem dobijo odgovor na vprašanji, kdo sem in kdo želim postati. Odrasli se izobražujejo, da bi postali to, kar lahko postanejo, bi morda dejal tudi Jacques Delors in tako ustvaril še en steber izobraževanja. Še več, v času digitalizacije na področje izobraževanja odraslih vse bolj vstopajo tehnološki velikani in mlade, denimo, tako zelo veselijo kreditne točke, ki jim jih pripiše Univerza Google. Vseživljenjsko učenje (formalno izobraževanje naj bi po predlogu ameriške univerze Stanford razpotegnili vzdolž celega življenja) je tudi razsežnost dejavnega staranja in je nova dimenzija funkcionalne pismenosti v današnji družbi velikih sprememb, kjer nihče ne sme zaostati. Učenje naj bi bilo učinkovito, pa ni, če ni posameznikov in organizacij, ki pričakujejo, da se učimo, in v naše učenje verjamejo.2 V zaporih, denimo, se je zelo težko učiti, ker tam učenje nikogar ne zanima. Pazniki pa bi lahko postali spodbujevalci učenja. »Česa se želite učiti? Kako bi se radi učili?« bi lahko pazniki poizvedovali pri zapornikih. To bi bilo spodbudno. Podobno se tudi izobraževanje starejših pogosto obravnava kot neambiciozno in mnogih ne zanima. Od tod tudi nedavno neuko vprašanje: »Pa kaj vam bo francoščina na onem svetu?« Če imajo starejši srečo, imajo v svoji bližini koga, ki ga njihovo učenje zanima. V vseh okoljih se velja pogovarjati o učenju in o tem, kdo vse tvori našo podporno učno mrežo. Razmislimo o sebi. S kom pa se pogovarjamo o svojem učenju?UČENJE LAHKO POTEKA SLEHERNI TRENUTEK, VSEPOVSOD IN NA VSE NAČINE Učenje lahko poteka sleherni trenutek in vsepovsod. Dr. Sprangers (2025) v osvetlitev te trditve pove, da se starši, ki pridejo iskat otroke v šolo, čakajoč nanje, lahko učijo z zaslonov, plakatov, tiskovin. Postaviti je mogoče tudi kotičke, namenjene smiselnim tema-tiziranim pogovorom. Še več, vseživljenjsko učenje lahko poteka individualno, v timu ali organizaciji, pri čemer se zdi tisto v timu najbolj plodno. Vseživljenjsko učenje temelji na 2 Mentor v študijskem krožku slikarstva denimo ni verjel, da se njegovi stari študenti lahko naučijo slikati. Študenti so njegovo nejevernost začutili in se brez pojasnila mentorju nikoli več niso vrnili v predavalnico.4 ANDRAGOŠKA SPOZNANJA/STUDIES IN ADULT EDUCATION AND LEARNING 2025pogovornih metodah, te pa uporabljajo tudi različni profili izobraževalcev, zaposleni ali tisti prostovoljni: ambasadorji znanja, spremljevalci oziroma coachi učenja na delovnem me-stu, ambasadorji znanja v sociokulturnem sektorju, strokovnjaki za prepoznavanje učnih potreb itd. Sicer pa bi lahko rekli, da se zdi, da sleherni med nami lahko spodbuja učenje, tudi natakar za točilnim pultom, denimo.3 Pieter Sprangers omenja tudi BENDABLE ali s tehnologijo izboljšano prožno, prilago-dljivo učenje. Gre za ustvarjanje učnega gradiva, ki ga je mogoče hitro prilagoditi osebnim potrebam. Omogoča tudi izbiro načina učenja in izmenjavo znanja. Kadar spremenimo učno okolje, se spremeni marsikaj ... če damo tistim, ki se učijo, mo-žnost socialnih interakcij, pa tudi možnost, da prevzamejo nadzor nad svojim učenjem. »Če spremenimo kuhinjo, spremenimo družino,« metaforično trdi Sprangers (2025). Pa vendar, potrebujemo tudi profesionalne svetovalce, da nas vodijo po danes zapleteni po-krajini učenja in številnih učnih priložnosti. Če gre za t. i. učenje o pojavih (ang. phenome-na based learning), ki so zapleteni, kot je denimo trajnostni razvoj, potem je najbolje, da uporabimo metodo učenja z delovanjem in metodo izkustvenega izobraževanja, še preden pričnemo razpravljati o razsežnostih pojava. Trajnostno in preživetveno ravnanje v naravi so njegovi študenti najprej doživeli – tri ure so denimo v dežju netili ogenj –, nato pa so spoznanja vgradili tudi v teoretsko razpravljanje o trajnostnem razvoju.Dr. Pieter Sprangers živi in deluje v vmesnem prostoru med različnimi področji. Je učitelj na univerzi v Antwerpnu, raziskovalec za različne ustanove, šole, lokalne skupnosti, pod-jetja. Je »dizajner« učenja, podjetnik. Raziskuje, ustvarja znanje, operacionalizira rešitve. Njegovo predavanje na povabilo Andragoškega centra Slovenije je resnično nagovorilo navzoče občinstvo, kajti popeljal nas je po znani in hkrati novi poti inovacij, poti, po kateri tudi Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje stopa že 41 let. Dušana Findeisen LITERATURA IN VIRIArendt, H. (2018). The human condition (2. izd.). The University of Chicago Press.Bračun, R. (ur.). (2009). Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje in muzeji z roko v roki: Izobra-ževanje za razumevanje in uvajanje prakse starejših prostovoljnih kulturnih mediatorjev. Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje.Findeisen, D. (1995). Jezikovna vzgoja za tretje življenjsko obdobje: Primer Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani [Magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Findeisen, D. (2014a). Koraki v prostovoljstvo: Naredimo jih skupaj na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje. 3 Izobraževalci to nezavedno počnemo. Dejanje širjenja znanja je dobrodošlo, a včasih bodimo previdni, saj lahko preseka komunikacijo.5Dušana Findeisen: Na rob predavanju dr. Pietra Sprangersa v projektu EPUOFindeisen, D. (2014b). Sociokulturna animacija v bolnišnici in pravica do kulture. Andragoška spoznanja, 20(4), 77–83. https://doi.org/10.4312/as.20.4.77-83Kramberger, U. (2014). Izobraževanje kulturnih mediatorjev v muzeju [Diplomsko delo, Univerza v Ljub-ljani, Filozofska fakulteta]. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=112280Kutin, M. (2015). Z menoj po mojem mestu / Personal town tours of the city of Ljubljana. Društvo za izobra-ževanje za tretje življenjsko obdobje.Sprangers, P. (19. 7. 2025). Hvalnica navdušujočemu učenju za vse [predavanje]. Tretji forum EPUO 2025: Inovativna učna okolja, Center Rog. Šantej, A. (2023). Mednarodni festival znanja in kulture starejših – za povezovanje s skupnostjo in vstop v javni prostor. V N. Ličen, M. Mezgec in D. Lahe (ur.), Homo senescencs II: Izbrane teme (str. 165–183). Založba Univerze na Primorskem. 

Na rob predavanju dr. Pietra Sprangersa v projektu EPUO

https://journals.uni-lj.si/AndragoskaSpoznanja/article/download/23899/19042

Na rob predavanju dr. Pietra Sprangersa v projektu EPUO

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Directory of Open Access Journals