Femmes fatales v dramatiki cesarsko-kraljeve monarhije: od Wedekinda in Wyspiańskega do Robide in Cerkvenika

Abstract

The motif of women who with their seductiveness fatally influence men has a long history in the art world but they (as femmes fatales) became particularly distinct as they entered fin de siècle art in Vienna. The characters of F. Wedekind, A. Schnitzler or O. Kokoschka thus became paradigmatic, and their influence spread to the borders of the monarchy, where they were adapted in various ways. While a review of Polish literary works (S. Przybyszewski, S. Witkiewicz, S. Wyspiański) shows that these authors adopted a much less fatal and destructive version of the femme fatale, Slovenia (E. Gangl, A. Robida, A. Cerkvenik), in contrast, developed her most radical – fatal, or even satanic – version.Motiv žensk, ki s svojo zapeljivostjo usodno vplivajo na moške, ima v svetovni umetnosti že dolgo zgodovino, vendar so posebej razločno t. i. usodne ženske (femmes fatales) vstopile v umetnost fin de siècla na Dunaju. Paradigmatični so tako postali liki F. Wedekinda, A. Schnitzlerja ali O. Kokoschke in njihov vpliv se je širil do meja monarhije, kjer so jih na različne načine adaptirali. Medtem ko se je po preverbi literarnih del na Poljskem (S. Przybyszewski, S. Witkiewicz, S. Wyspiański) izkazalo, da so avtorji prevzeli veliko manj usodno in uničujočo različico usodne ženske, se je na Slovenskem (E. Gangl, A. Robida, A. Cerkvenik), nasprotno, razvila njena najbolj radikalna, usodna, celo satanska različica