University of Ljubljana Press, Slovenia (Založba Univerze v Ljubljani) & Zveza društev Slavistično društvo Slovenije
Doi
Abstract
Branje desetih romanov Ivana Cankarja lahko olajšamo in poglobimo s poznavanjem pomembnih kategorij, ki sem jih analizirala v svoji študiji: nedokončna prebranost, individualizem in samota, podoba genija, filozofske in estetske prvine Cankarjeve romaneskne poetike. Povezanost individualizma in samote odkrije v Cankarjevih romanih (najbolj zgoščeno v Tujcih, Novem življenju in Milanu in Mileni) posebno različico, imenovano plemeniti individualizem, ki se v večini romanov preplete tudi z zahtevo po enakopravnosti in vnosu avtobiografskih prvin. Te so prisotne v vseh Cankarjevih romanih; največji delež pa je zaznamoval romane Tujci, Na klancu, Hiša Marije Pomočnice, Novo življenje, v katerih je nepremagljiva samota modernega človeka mestoma povezana tudi s podobo genija. Analizirane kategorije so izvirno ubesedene z različnimi filozofskimi in estetskimi prvinami: platonski dialog, zračnost filozofskega sistema, scenarizacija, lirizacija, esejizacija, satira in ironija. V avtorjevih romanih ne gre samo za širok razpon osrednjih tem, univerzalnih še danes, ampak tudi za slogovno nezamejenost in večpomensko stilizacijo, ki omogoča vedno nova branja
