Lešnik, Avgust

Repository of University of Primorska

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 21 · 2011 · 2 525čene elite. Slednjega je simboliziral znameniti »diplo-matski magacin«, kjer so se vodilni komunisti za smešno ceno oskrbovali s težko dostopnimi dobrinami, medtem ko je moralo ljudstvo nositi vsa bremena povojnih ob-novitvenih gospodarskih naporov, da o kolektivizacijah in nacionalizacijah niti ne govorimo. Ob tem je treba še upoštevati ambicijo Kardelja in drugih izvrševalcev »čistega Marxovega nauka«, da po razhodu s Stalinom dokažejo, kako so menda še boljši komunisti od svojih donedavnih sovjetskih vzornikov. Kot ugotavlja avtor, je hitra industrializacija »širokim slojem prebivalstva zagotovila stalen vzpon življenjske-ga standarda – vendar na račun izposojenega denarja«. Dokler so v Washingtonu videli v Jugoslaviji »ščit za obrambo Zahoda«, Sovjeti pa so se trudili vrniti »izgu-bljenega brata« je bila ta formula še izvedljiva, čeprav je s Titovim odhodom izgubila glavnega igralca. Če ne že prej, je postala nemogoča ob padcu berlinskega zidu. Gospodarski krizi sedemdesetih se je po Brozovi smrti v osemdesetih pridružila še politična, ki je s padcem ber-linskega zidu doživela še dodaten pospešek. Dejstvo, da je bila komunistična Jugoslavija država, ki ji je uspelo preživeti komaj desetletje po smrti svojega ustanovnega očeta, seveda ne more biti zanemarljiv podatek v nobe-ni analizi njegovih življenjskih dosežkov.  Znameniti britanski zgodovinar Alan John Percivale Taylor je Broza nekoč označil za »poslednjega Habsbur-žana«. Res nam Broz s svojimi bleščečimi uniformami in lovskimi (pa tudi drugimi, lepšimi) trofejami sproža določene asociacije. V Opatiji, na primer, se lahko spre-hajamo tako po Titovi ulici kot tudi sprehajališču Franca Jožefa. Bolj kot po Habsburžanih  pa se je Broz pri vzpo-stavljanju dvornega ceremoniala oprl na Karađorđeviće, kar kaže uradno državna prilastitev, v bistvu pa njegova osebna privatizacija posesti izgnane dinastije. S to raz-liko, da so bili slednji za njegov okus še premalo razko-šni: tako je dal povečati posest okoli palače na Dedinju ali pa podaljšati in obnoviti Aleksandrov »plavi vlak«. Pred dvema letoma sem ob neki polemiki izrazil skrb, da ne bi kdo v novokomponirani jugonostalgični evforiji predlagal še ponovne uvedbe Titove štafete. Tudi to so namreč poznali že v Kraljevini Jugoslaviji: razlika je bila samo v tem, da je bila njena pot krajša, ker je bila pač vmes rapalska meja, namesto pionirjev pa so svojemu (čeprav mladoletnemu) »starešini« Petru II. peli hvalnice »sokoli«. Kot beremo v knjigi, pa je po sporu s Stalinom maršalov glamurozni stil življenja v sovjetskem propa-gandnem aparatu doživel celo primerjavo z nekim dru-gim (feld)maršalom – Hermannom Göringom. Pirjevčeva knjiga je polna različnih anekdot, ki nas držijo prikovane ob knjigo vseh 712 strani. Hkrati pa jo odlikuje izjemen znanstveni aparat, ki temelji na gradi-vu iz najuglednejših arhivov na Češkem in Hrvaškem, v Italiji, Nemčiji, Ruski federaciji, Srbiji, Veliki Brita-niji in ZDA. Posebna dragocenost je pritegnitev arhiva Vladimirja Dedijerja, ki je svoje raziskovalno življenje posvetil prav Brozu. To, kar loči Pirjevca od Dedijerja in drugih biografov, pa je prav slog pripovedovanja, ki je v slovenskem prostoru zaradi svoje izredne dinamike ter bogate igre besed redek in je prej značilnost zgodo-vinarjev anglosaškega sveta, kjer je Broz že desetletja priljubljen predmet proučevanja. Slovenska politična biografika je tako dobila delo, ki je konkurenčno tudi v širšem mednarodnem prostoru. Andrej RahtenKsenija Vidmar Horvat: ZEMLJEVIDI VMESNOSTI. ESEJI O EVROPSKI KULTURI IN IDENTITETI PO KONCU HLADNE VOJNE.Ljubljana, Založba Sophia, 2009, 273 str.Knjiga Zemljevidi vmesnosti avtorice dr. Ksenije Vid-mar Horvat, sicer profesorice na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, je zbirka kritičnih esejev o oblikovanju nove politike evropske kulturne identite-te. Študije, ki jih vključuje knjiga, se te politike lotevajo prek najbolj aktualnih problemov, ki trenutno določajo politike in prakse oblikovanja evropskega modela drža-vljanstva, pripadanja in demosa: meje, migracije, ver-sko-civilizacijska dediščina, nacionalna pripadnost in kulturna identiteta Evrope. Temeljna ugotovitev je, da je zdajšnji model evropske identitete neustrezen, saj te-melji na poskusu prenosa nacionalnega na nadnacio-nalno raven. Takšna »ponovitev« je nemogoča, saj so se družbeni, politični in kulturni konteksti spremenili do te mere, da nadnacionaliziranje evropske družbe ne more več slediti programu kulturnega homogeniziranja, ki je bil temelj nacionaliziranjem v 19. in 20. stoletju. Evrop-sko ljudstvo je danes razpršeno, razseljeno, heterogeno in pluralnih lojalnosti, kar zahteva drugačne premisleke tako o modelu evropskega državljanstva kot politiki do-ločanja kulturne identitete Evrope danes in jutri.Kot razgrinja že naslov knjige, se avtorica tega mo-dela loti s pomočjo koncepta vmesnosti. Vmesnost je konceptualna dediščina postkolonialnih študijev, ki z njo poskušajo opredeliti novo stanje družbenega pri-padanja posameznika in skupin. Vmesnost pomeni, kot zapiše Vidmar Horvat, »stanje stalne nestalnosti«, ki je demokratična alternativa »zamišljanja Evrope, njenih mnogoterih meja in skupnih lojalnosti« (str. XV). Po-sebnost omenjenega dela je, da postkolonialni teoret-ski okvir križa s postsocialističnim družbenopolitičnim kontekstom, pri čemer avtorica opozori, da smo priča sorodni izkušnji postimperialne politike, ki po eni stra-ni pomeni emancipacijo družbe, po drugi strani pa tudi novi val nasilja – predvsem nad manjšinami, drugačni-mi in »drugimi«.Teoretsko se delo Ksenije Vidmar Horvat opira na bogato literaturo s področja nacionalizma, kulturnih študijev, multikulturalizma, feminizma in kozmopo-OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 521–527ANNALES · Ser. hist. sociol. · 21 · 2011 · 2 526litstva. Prvo poglavje tako bralca uvede v polemiko s klasično avtoriteto na področju študijev nacionalizma Anthonyjem Smithom. Avtorica Smitha »prebere« skozi lečo oblikovanja slovenske nacionalne identitete, da bi pokazala, kako je njegov model analitsko retrogradna afirmacija in hegemonizacija zgolj enega od mnogote-rih procesov oblikovanja kolektivne identitete: čeprav se ta – osnovan na etniciziranju in kulturnem homogeni-ziranju družbe – zgodovinsko retrospektivno izkaže za zmagovitega, saj ga ob tem podpirajo močan šolski apa-rat in drugi ideološki aparati države, pa to ne pomeni, da ne moremo izslediti še drugih poti, po katerih so si posamezniki in posameznice tudi že v preteklosti zami-šljali svojo nacionalno identiteto. V poglavju, ki sledi, avtorica argumentacijo ponazori s pomočjo dveh zgle-dov, študij primera svoje babice in avto-analize Nele Malečkar Dalmatinske neveste.Poglavje »Tehnologije evropejstva« se nato preusme-ri k analizi izdelovanja evropske kolektivne identitete. S pomočjo kritične diskurzivne analize Eurobarometrov, ki »merijo« evropsko kulturno in identitetno pripadnost, Vidmar Horvat pokaže, kako imamo na delu postopke interpeliranja, ki jih ideološko uokvirja preselekcioniran in prefiltriran pogled na evropsko zgodovino. Ta pogled je imperialno evropocentričen, elitističen in vzvišen gle-de na druge, potlačene dediščine, npr. prispevke imi-grantov, drugih kultur in civilizacij itn., pa tudi glede na dediščine Vzhodne Evrope. V tem pogledu tehnologija evropejstva, ki jo avtorica konceptualizira v foucaulto-vskem smislu, pomeni zares sistem vpoklica v subjekt, za čigar kulturno podobo se je že vnaprej odločila elita EU – tudi s pomočjo načina meritev in metodološkega aparata Eurobarometra.Sledijo študije konkretnih zgledov oblikovanja evropske identitete, ki pa jih avtorica ne išče na mestu uradnih politik, temveč predvsem v polju javnega in po-pularnega. Tako se najprej, s pomočjo analize spomina, loti vprašanja potrošništva kot mesta, kjer se v konte-kstih oblikovanja novega skupnega trga »konzumira« tudi evropska identiteta. Pri analizi se opre na vznik javnega diskurza o dveh Evropah v Sloveniji, ki invoci-ra spomin na delitev v času hladne vojne in ideološko ponovitev dveh kulturnih podob Evrope – bolj in manj napredne, svobodne in zaostale. S pomočjo analize uporov v francoskih predmestjih avtorica nato pokaže, kako so pri tej delitvi na delu postopki avtokoloniziranja pa tudi postkolonialnega nasilja, ki ga tako v Sloveniji kot v EU projiciramo na podobo priseljenca – kot gro-žnje in civilizacijskega tujka, ki slabi identitetno jedro Evropejca. Razprava ob vstopu Slovenije v schengenski režim temo marginaliziranja in podrejanja obelodani še s pomočjo teorije meje in spomina.V zadnjih dveh poglavjih se avtorica loti vprašanja alternativnega spomina in možnosti za drugačno politi-ko evropejstva. V poglavju o Sisi in ženskem nomadiz-mu v času habsburškega imperija avtorica z inovativ-nim branjem podobe avstrijske cesarice ponudi izjemno priložnost za zgodovinsko rememoriziranje načinov pripadanja v dobi, ki jo opredeljujejo raznotere druž-bene, spolne in narodne napetosti. Razprava se opre na poročanje dveh slovenskih časnikov ob smrti Elizabe-te in tako, s pomočjo analize žalnega diskurza, Vidmar Horvat pokaže na modele identifikacije, ki spodnašajo hegemone zgodovinske diskurze o ekskluzivni narodno-stni lojalnosti.V sklepu avtorica na podlagi predstavljenih študij opravi kritično soočenje s teorijo multikulturalizma. Pokaže na pasti multikulturalistične konceptualizacije kulture in identitete ter namesto na diskurz sobivanja kulturnih identitet stavi na kozmopolitski model. Tega predstavi s pomočjo pojma transverzale, ki pomeni oblikovanje začasnih solidarnosti in lojalnosti glede na skupne teme političnega angažmaja, ter s pomočjo re-formuliranja feminističnega spomina, ki v ozir vzame tako elitne kot vsakdanje pripovedi žensk različnih pri-padnosti in zgodovinskih bivanj.Delo Zemljevidi vmesnosti Ksenije Vidmar Horvat je kompleksno sociološko delo z bogatim teoretskim apa-ratom, ki bo zanimivo za različne strokovne javnosti in širše bralstvo. Ponuja drugačen pogled na Evropo, kot smo ga vajeni iz vsakdanjega političnega žargona, pa tudi drugačno vizijo, kot se nam običajno ponuja v kri-tikah evropskega projekta. Ali, kot je v svoji recenziji OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 521–527ANNALES · Ser. hist. sociol. · 21 · 2011 · 2 527zapisal Bojan Baskar, »knjiga je po svojem pristopu in predmetu zelo relevantna, vrh tega pa tudi izrazito ino-vativna v okolju, v katerem izrazito dominira esejistični in negativen (oziroma kritikastrski) diskurz o Evropi, ki ga kronično karakterizira odsotnost zanimanja za vpra-šanje, kaj združena Evropa sploh je in kako se obliku-je.« V tem pogledu je knjiga kritična družbena analiza današnje skupne nad-domovine, pa tudi humanistični pripomoček za državljansko imaginacijo, ki presega in zaobhaja vsiljene predstave o tem, kdo smo »mi, Evro-pejci«.Avgust LešnikOCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 521–527

Ksenija Vidmar Horvat: Zemljevidi vmesnosti. Eseji o evropski kulturi in identiteti po koncu hladne vojne. Ljubljana, Založba Sophia, 2009, 273 str.

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-FNHKE1TY/29b4d0fb-eb9d-4c79-8e1e-f1457bdc2ff6/PDF

Ksenija Vidmar Horvat: Zemljevidi vmesnosti. Eseji o evropski kulturi in identiteti po koncu hladne vojne. Ljubljana, Založba Sophia, 2009, 273 str.

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Repository of University of Primorska