Žitko, Salvator

Repository of University of Primorska

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 22 · 2012 · 1 308 309OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 307–318Maja Sunčič Aristofanovo komično mirovništvo po-stavi v drugačen kontekst in se sprašuje, ali ga lahko razumemo tudi kot vojno propagando, razvidno pred-vsem iz stavka »naj se vojna nadaljuje«. Nadaljevanje vojne je pomenilo za takratne Atene ohranitev demokra-cije in tudi širitev te ustavne ureditve drugod z vojno. V tem lahko razpoznamo plodno paralelo s sodobnostjo, predvsem z zunanjo politiko ZDA. Do napada na Irak je prišlo 20. marca 2003, vojna pa se doslej še ni končala, čeprav je predsednik ZDA Barack Obama oznanil umik ameriških vojakov do konca leta 2011. Kljub številnim razlikam med Aristofanovim in so-dobnim mirovništvom (kategoriji sta bolj ali manj nepri-merljivi), ZDA zagovarjajo ideologijo izvoza demokra-cije z vojno, kar velja tako za zdaj že desetletno vojno v Afganistanu kot za osemletno vojno v Iraku. Paralele lahko vidimo tudi v bližnjevzhodnih ljudskih vstajah proti diktatorjem v Tuniziji, Egiptu, Libiji, Siriji, Jemnu in drugod, ki so jih podprle ZDA in številne evropske države, tudi Slovenija. Libijske upornike so v boju proti dolgoletnemu diktatorju Gadafiju podprli celo zahodni zavezniki v vojaški operaciji Odisejeva zora (19.–31. marec 2011). Promocija moderne demokracije tako ostaja neverjetno podobna antičnim postopkom, v obeh primerih pa za tem ne stoji mirovniška, ampak vojna ideologija.Knjiga Maje Sunčič Aristofan – MIROVNIŠKA KO-MEDIJA predstavlja inovativni pristop v antičnih študijih, saj znanje iz klasične filologije uporablja kot izhodišče in temelj, na katerem gradi svoje analize. Svoje teoret-ske izpeljave utemeljuje predvsem na francoski šoli zgo-dovinske antropologije in študijah spolov, pri čemer se suvereno vključuje v razpravo z različnimi avtorji, ki so problematiko že obravnavali in katerih zaključke bodisi sprejme ali argumentirano zavrže. Vsekakor gre za štu-dijo, ki utegne zaradi trajno aktualne problematike, ki jo obravnava (vojna in mir), pritegniti sorazmerno širok krog bralcev: v prvi vrsti seveda specialiste za antične študije in strokovnjake z različnih področij humanisti-ke ali družbenih ved – od sociologije in kulturologije do antropologije in literarnih ved, morda tudi aktualne politične kroge.Karmen MedicaEgidio Ivetic (ur.): ISTRA SKOZI ČAS: Priročnik regio-nalne zgodovine Istre z navedbami o mestu Reka.Fiume, Unione italiana - Trieste, Università popolare - Rovigno, Centro di Ricerche Storiche, 2011, 735 str.S prevodom dela Istria nel tempo / Manuale di sto-ria regionale dell’Istria con riferimenti alla città di Fiume (Rovigno, 2006) najprej v hrvaški, letos pa še v slovenski jezik, se po šestih letih zaključuje obsežen in ambicio-zen projekt Italijanske unije na Reki, Ljudske univerze v Trstu in Središča za zgodovinske raziskave v Rovinju, ki je ob zajetnem Priročniku regionalne zgodovine Istre že od samega začetka vključeval tudi pripravo multi-medijskega projekta »Istra skozi čas« v italijanskem, slovenskem, hrvaškem in angleškem jeziku. Dokumen-tarec je nastal v sodelovanju italijanskega programa TV Koper – Capodistria, Središča za zgodovinske raziskave v Rovinju, Italijanske unije na Reki in Ljudska univerze v Trstu, kjer je v sliki in besedi prvič predstavljena celo-tna zgodovina Istre od njenega geološkega nastanka do današnjih dni.Pripravo dokumentarca in izid publikacije je omo-gočilo Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Italije.V spremni besedi publikacije, ki jo je uredil Egidio Ivetic, je moč razbrati, da sta bila namen in cilj navede-nega projekta, ki je bil zasnovan že pred desetimi leti, Annales - Series historia 22-2012-1-OKey-1.indd   309 22.6.2012   10:16:12ANNALES · Ser. hist. sociol. · 22 · 2012 · 1 310 311OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 307–318napisati zgodovino Istre s kar največjo mero objektivno-sti in uporabo znanstvenega aparata, saj je njena zgo-dovinska preteklost – sicer bogata, a hkrati nemirna in razgibana – polna neizbrisnih in globokih sledi krvavih dogodkov, ki so sledili od konca 19. skozi celotno 20. stoletje ob spopadu dveh nasprotujočih si nacionalnih komponent. To sicer ne pomeni, da je poudarek zgolj na zadnjih dveh stoletjih njene zgodovine, kjer sledimo hudim na-cionalnim in političnim antagonizmom ter posledično radikalnim družbenim, socialnim in etničnim spremem-bam  na tem območju, pač pa tudi na starejših obdo-bjih, je pa moč iz prvih vrstic podpoglavja o Italijanski narodni skupnosti (1945–1992) razbrati, da bi naj lo-kalno prebivalstvo (zlasti italijanske narodnosti) v Istri, na Reki in v Dalmaciji skoraj v celoti na lastnih plečih nosilo posledice dramatičnih preobratov, ki so sledili po II. svetovni vojni in s tem težko odločitev, ki so jo spre-jele zmagovite velesile.Italijani Istre in Reke naj bi bili namreč s tem do-končno odrezani od domovine in prisiljeni sprejeti ju-goslovansko državljanstvo ali pa optirati za italijansko in izbrati bolečo pot eksodusa. S tem naj bi torej dozo-reli pogoji za tisto, kar se je pokazalo kot najhujši etnič-ni in demografski preobrat, ki se je dogodil na istrskem polotoku in na Reki, se pravi bistveno zmanjšanje ita-lijanske komponente na območjih, kjer naj bi le-ta sto-letja odigravala pomembno oziroma celo odločujočo gospodarsko, družbeno in kulturno vlogo. Eksodus naj bi torej v nekaj letih izkoreninil stoletno ljudsko tradi-cijo, običaje in navade ter popolnoma spremenil multi-kulturno in multietnično podobo ter s tem tudi značilno identiteto tega ozemlja. Več kot polovica celokupnega prebivalstva Istre in Reke naj bi po besedah avtorjev dokončno zapustila svojo zemljo in imetje, s tem pa je bila italijanska jezikovna in kulturna prisotnost po-polnoma izbrisana iz celotnih (zlasti mestnih) območij, trgov in vasi.Iz teh akcentov in zaključkov je torej moč razbrati, da so bila prizadevanja avtorjev usmerjena predvsem v podrobnejšo raziskavo dolgega in specifičnega zgodo-vinskega razvoja Istre in Reke, v katerem naj bi se zrcali-le in potrdile teze o prevladujočem romanskem, kasneje pa italijanskem značaju te pokrajine. Pri tem avtorjem nikakor ne moremo očitati pristranskosti, saj se v štirih poglavjih, ki orisujejo istrsko zgodovino od najstarejših obdobij pa do konca beneške vladavine (1797), etnič-na, družbeno-politična, upravna in gospodarska podo-ba Istre izrisuje v značilnih premisah velikih političnih tvorb, ki so dominirale nad njenim ozemljem tja od antičnega Rima, Bizanca, frankovske države, oglejskih patriarhov, Beneške republike in Habsburžanov. Velika odlika navedenega dela je zlasti v tem, da nazorno in argumentirano v teh poglavjih ob politični, upravni in ekonomski podobi razgrinja tudi njeno družbeno, soci-alno in kulturno podobo ob sicer značilni istrski dihoto-miji med mesti in podeželjem ter obstoječima kulturni-ma krogoma, ki sta zajemala mesta na eni ter podeželje z vsemi njegovimi etničnimi, kulturnimi in jezikovnimi posebnostmi na drugi strani.Odprti in polemični tako ostajajo nekateri zaključki in stališča, ki so nanizana v petem in šestem poglavju, ki zajemata 19. oziroma 20. stoletje z obdobjem avstrij-ske vladavine, kraljevine Italije in povojne Jugoslavije v letih od 1945 do 1991.Predolgo in preveč podrobno bi bilo naštevanje vseh spornih stališč in navedb, zato bi se omejili le na dve najpomembnejši:ob koncu petega poglavja so le bežno omenjena avstrijska ljudska štetja po kriteriju občevalnega jezi-ka (lingua d’uso ali lingua parlata) med letoma 1880 in 1910, ki pa so bila ključnega pomena za izkrivljanje de-janskega etničnega stanja v Istri, zlasti zadnje štetje leta 1910, ki je kazalo na odkrite težnje (zlasti v Trstu) po zmanjševanju dejanskega števila slovenskega, pa tudi hrvaškega prebivalstva;iz zaključkov o avstrijskem obdobju veje tendenci-ozno in neosnovano mnenje, da se je dunajska vlada usmerila k popolnemu priznanju slovanske komponen-te in dodatnemu zmanjševanju italijanske, saj je Avstri-ja do konca svoje vladavine vztrajala pri ohranjanju sistema kurij in cenzusa za deželnozborske volitve, kar je v istrskem deželnem zboru ohranjalo prevlado ita-lijanskega liberalno-nacionalnega tabora, ohranjala pa je, kot že rečeno, tudi sistem občevalnega jezika pri ljudskih štetjih in s tem zagotavljala dominantno po-zicijo italijanskega vladajočega razreda, zato tudi ni uspela doseči predvidenega kompromisa med obema nacionalnima komponentama, kot npr. na Moravskem in v Bukovini.Nacionalno vprašanje se je v Istri, tako kot v drugih podobnih srednjeevropskih okoljih, pojavilo kot sopo-tnik narodnostne pripadnosti in socialnega položaja. Italijanska narodnost je tu, zlasti po združitvi Italije, postala sredstvo za ohranitev in utrditev privilegirane-ga položaja v odnosu do istrskih Slovencev in Hrvatov, pa tudi za obrambo avtonomističnih (monopolnih) po-zicij pred uvajanjem narodnostno in družbeno nevtral-ne avstrijske zakonodaje. V tem obdobju je italijansko nacionalno gibanje zakrnelo in izgubilo prvotni značaj evropske odprtosti, ki so jo zamejevali kulturno zapira-nje vase, iredentizem in asimilacijske težnje ter napa-dalnost rasistične vrste.Ravno o tem obdobju finis Austriae je dovolj litera-ture, tudi italijanske (npr. dela in članki Angela Are in Paola Zillerja ter nekaterih drugih), ki argumentirano in objektivno orisujejo položaj avstrijskih Italijanov oziro-ma obeh nacionalnih komponent v Avstrijskem primor-ju, pa tudi razloge za propad nacionalnega kompromisa v Istri v letih od 1908 do 1910.Ključna so seveda vprašanja, povezana z obdobjem med obema vojnama oziroma z vprašanjem fašizma, ki je sicer v navedenem delu obravnavano dovolj kritično in objektivno, četudi bi pričakovali, da bodo avtorji ne-Annales - Series historia 22-2012-1-OKey-1.indd   310 22.6.2012   10:16:13ANNALES · Ser. hist. sociol. · 22 · 2012 · 1 310 311OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 307–318koliko podrobneje spregovorili o antifašizmu, narodno-obrambni organizaciji TIGR in Borba ter vsaj omenili prvi in drugi tržaški proces, koprske zapore itd.Temeljno v tem kontekstu torej ostaja vprašanje, ali je res šele eksodus povojnega časa popolnoma spreme-nil multikulturno, multijezikovno in multietnično podo-bo Istre, potem ko se je že Mussolinijev fašizem v Istri oziroma na območju Julijske krajine odločil za »etnično bonifikacijo« in uvajal genocidno politiko, ki naj bi v eni generaciji povsem spremenila etnični značaj pokra-jine, kjer je živelo več kot pol milijona pripadnikov slo-venske in hrvaške manjšine. Položaj italijanskega življa z ohranjeno dominantno pozicijo pred I. svetovno voj-no oziroma razpadom Avstro-Ogrske pač ni v ničemer primerljiv s položajem slovanskega življa, v kakršnem se je znašel po dvajsetih letih fašistične vladavine.Seveda iz takega položaja izvira veliko tistega, kar sta temu območju oziroma njegovemu prebivalstvu (do)prinesla oba totalitarna sistema; najprej fašistični, ki se je v Istri ohranil tudi po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in je ostajal zvest  nacistični Nemčiji  do njene-ga propada leta 1945, in seveda povojni komunistični sistem, ki ga je vzpostavila vojaška uprava jugoslovan-ske armade (VUJA) v letih od 1945 do 1947 oziroma do podpisa Londonskega memoranduma leta 1954 na območju cone B STO. Gledanja na to, komu pripada »izvirni greh« za povojno dogajanje in politični razplet v Istri, so očitno na eni in drugi strani še vedno dokaj različna.V raziskavah o zgodovinski kontinuiteti in posa-meznih, zlasti novejših obdobij istrske zgodovine, bi se bilo torej treba izogibati stereotipom in tendencio-znim interpretacijam zgodovinskih virov. Ne glede na dejstvo, da se kolektivni zgodovinski spomin – zlasti na nekatere prelomne in travmatične dogodke polprete-kle dobe, kakršnega predstavlja npr. eksodus istrskega prebivalstva – sčasoma spreminja, ne bi smeli zapadati čustvom in politični propagandi, pač pa ostajati na re-alnih, objektivnih tleh zgodovinskih raziskav in dejstev, pri tem pa tudi ne pozabiti na eno temeljnih substanc istrske identitete: to je na njeno zgodovinsko konstanto sobivanja in sožitja.Ko govorimo o zgodovini Istre, se je treba, kot v uvodu v svojo  »Kratko zgodovino Istre« (Koper, 2008) navaja njen avtor dr. D. Darovec, ozreti hkrati tudi na zgodovinopisne teorije o regionalni oziroma regional-nih zgodovinah, pa ne le zato, da bi nedvoumno ugo-tovili, da gre pri tej tematiki za obravnavo zgodovine določene regije, temveč da se na eni strani zavemo po-mena mozaikov regionalnih zgodovin pri razumevanju splošno zgodovinskih svetovnih dogodkov in procesov, po drugi strani pa predvsem metodoloških izhodišč, ki so bila potrebna za vzpostavitev t. i. koncepta regional-nih zgodovin. Čeprav je v tem pogledu treba imeti pred očmi Braudelov izrek, da »pokrajina ni referenčni okvir raziskovanja, temveč je referenčni okvir raziskovanja lahko le problem«, moramo ugotoviti, da so tudi k tem premikom na področju kulturne zgodovine precej pri-pomogle prav regionalne študije.Mednje  vsekakor sodi tudi  Priročnik regionalne zgodovine Istre z naslovom »Istra skozi čas«, s katerim so si avtorji, kot je razvidno iz spremne besede, naprtili težko in zahtevno nalogo, da naj bi to delo predstavlja-lo objektivno, znanstveno in nepristransko zgodovino Istre in njenega prebivalstva. Ne glede na morebitne po-manjkljivosti in subjektivne sodbe nedvomno predsta-vlja dragocen doprinos v zakladnico istrske zgodovine, kakršnega tudi sicer s svojo bogato in razvejano založni-ško-publicistično dejavnostjo (tudi za prostor slovenske Istre) predstavlja Središče za zgodovinske raziskave v Rovinju.Obsežna in bogata publicistična dejavnost obeh is-trskih raziskovalno-znanstvenih središč, tako v Rovinju kot v Kopru, s svojo znanstveno periodiko, pa tudi s po-sameznimi monografskimi edicijami, kakršna sta »Istra skozi čas« in že omenjena »Kratka zgodovina Istre« dr. D. Darovca, torej v veliki meri uspešno zapolnjujeta vr-zeli, ki so bile vse dotlej prisotne na tem področju, s tem pa vsaka na svoj način tako strokovni kot laični javnosti predstavljata rezultate raziskav o prelomnih obdobjih in značilnostih bližnje in daljne istrske preteklosti.Žal je pri tem avtorjem in snovalcem zajetnega, pre-glednega in bogato ilustriranega Priročnika regionalne zgodovine Istre ušla pomembna sestavina tovrstnega dela, namreč skrb za korekten in strokoven prevod v slovenski jezik, ki bi na mnogih mestih potreboval do-datno lekturo in uporabo sicer že uveljavljene slovenske historične terminologije.Salvator Žitko Marija Pirjevec: TRŽAŠKI KNJIŽEVNI RAZGLEDI. Trst, Mladika, 2011, 320 str.Ob koncu leta 2011 je na knjižnih policah razi-skovalcev, profesorjev, študentov, pa tudi ljubiteljev slovenske besede zagledala luč zajetna zbirka študij, esejev in zapisov, ki so nastali v daljšem časovnem ob-dobju izpod peresa prof. Marije Pirjevec, ene najbolj prodornih poznavalk in proučevalk slovenske pisane besede, še posebej na zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja. Knjiga, ki je izšla ob avtoričini se-demdesetletnici, ni bila zamišljena kot antologija ali popoln pregled slovenskega literarnega ustvarjanja v Italiji, pač pa kot izbor esejev, ki z različnih zornih kotov obravnavajo več družbeno-zgodovinskih obdo-bij kakor tudi raznoliko paleto literarnih ustvarjalcev; skupni imenovalec vsem člankom pa je večkulturno in večjezično tržaško mesto, s katerim so bili izbrani avtorji tako ali drugače povezani, kakor tudi stik in po-Annales - Series historia 22-2012-1-OKey-1.indd   311 22.6.2012   10:16:13

priročnik regionalne zgodovine Istre z navedbami o mestu Reka. Fiume, Unione italiana - Trieste, Universita popolare, Rovigno, Centro di Ricerche Storiche, 2011, 735 str.

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-RR4DRHAA/88938814-aee5-4477-a363-1a6a65086348/PDF

priročnik regionalne zgodovine Istre z navedbami o mestu Reka. Fiume, Unione italiana - Trieste, Universita popolare, Rovigno, Centro di Ricerche Storiche, 2011, 735 str.

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Repository of University of Primorska