Ramon J. Pujades i Bataller: Les cartes portolanes. La representació medieval d\u27una mar solcad

Beguš, Ines

Repository of University of Primorska

ACTA HISTRIAE • 17 • 2009 • 3OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 629–642629Ramon J. Pujades i Bataller: LES CARTES PORTOLANES. LA REPRESEN-TACIÓ MEDIEVAL D'UNA MAR SOLCADA. Barcelona, Institut Cartogràfic deCatalunya, 2007, 526 str.Ramon J. Pujades i Bataller je doktor zgodovinskih ved na Univerzi v Valencii infakultativni arhivski sodelavec v Arxiu de la Corona d'Aragó (Arhiv aragonskekrone) v Barceloni. Njegovo dolgoletno zanimanje je usmerjeno v preučevanje sred-njeveške pomorske kartografije, s čimer je eden redkih katalonskih medievistov vdanašnjem času.Zadnje njegovo vidnejše delo Les cartes portolanes je rezultat sistematičnegazbiranja podatkov o srednjeveški pomorski kartografiji v mediteranskem prostoru.Njenemu razvoju iz preprostih kart, kot so antični intinerariji, Carta Pisana, T-O karteidr., je pogojevalo obujanje znanstvenih dosežkov vzhodnih kultur. Ti so imeli večjivpliv tako na špansko ozemlje, kjer so se kazali kot posledica arabskih migracij, kotna italijanski pomorski in gospodarski sili Genovo in Benetke, ki sta svoje trgovskepoti upravljali preko bizantinskega cesarstva.Že v uvodu knjige avtor poudarja, da je njegovo zanimanje usmerjeno v zahod-noevropske ateljeje izdelovalcev kart v času od 13. do 15. stoletja, pri čemer opo-zarja, da je potrebno zahodno Sredozemlje razumeti kot območje krščanskega in la-tinsko govorečega sveta. Študija prostorsko zajema celotno sredozemsko področje odmuslimanske Granade do beneških in genovskih kolonij na vzhodu. Ožje je v knjigiopredeljena časovna razmejitev, ki je pravzaprav natančneje razložena šele v zad-njem, šestem poglavju, v katerem seraziskovalec najprej poglobi v antično,nato pa še krščansko ter islamsko karto-grafijo. Pri tem izpostavlja nerešenovprašanje o začetkih pomorske karto-grafije, ki jo nekateri zgodovinarji po-stavljajo v klasično dobo, vendar sta pomnenju pisca šele padec fevdalnegasistema in začetek gospodarskega eks-panzionizma neposredno vplivala nanovosti v izrisovanju kart.Prav tako knjiga pusti v bralcudvom o kraju nastanka prve portulanskekarte. V ozadju sta skozi vsa poglavjaneposredno predstavljeni območji se-vernoitalijanskih in katalonsko-aragon-skih središč oziroma natančneje: mestakartografskih mojstrov in slikarjev, kiACTA HISTRIAE • 17 • 2009 • 3OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 629–642630so s svojo zapuščino sprožili dolgotrajen spor med evropskimi strokovnjaki. V nekajnjihovih teorij in dvomov se je avtor knjige podrobneje poglobil in jih kritičnopretresel, vendar ta na koncu ostaja neopredeljen. Bralcu ponuja le delen argument,ki temelji na vzajemnem sodelovanju beneških oz. genovskih in majorških mojstrovkart, le-ti so si znanje delili bodisi zaradi preseljevanja ali popotovanja iz ene deželev drugo bodisi zaradi izobraževanj, ki so jih bili deležni skozi dolgo dobo vajeništva.Nov gospodarsko-družbeni kontekst se je pričel razvijati s trgovinsko dejavnostjo,kar je zahtevalo nove administrativne ukrepe. To je v ospredje postavilo notarskeslužbe, ki so med drugim vodile premoženjsko stanje prebivalcev, s čimer so avtorjuponudile primarne podatke o lastnikih kart in njihovi uporabnosti. Družbena dina-mičnost, opisana v prvih dveh poglavjih Les cartes portolanes, je ključno vplivala narazvoj nove kartografije, ki se ji Pujades posveti z gospodarsko, zgodovinsko, so-cialno in terminološko študijo. Njen prvotni pomen, povezan z religiozno vsebino, jeizgubil svojo vrednost v začetku renesančne dobe. Slikovne razlage svetopisemskihzgodb so nadomestili realnejši obrisi Sredozemlja, opremljeni z ustreznimi kartograf-skimi elementi in topografijo.Z novo podobo so portulanske karte postale potreba in hkrati izraz družbenegaugleda. V tretjem poglavju je avtor uporabil manjšo kvantitativno raziskavo, v katerije lastnike in dediče stodvajsetih kart razvrstil v tri skupine, jih preštel in nato opisal,s kakšnim namenom so jih uporabljali. V prvo skupino je uvrstil lastnike kart spoklici, povezanimi z morjem, kot so pomorščaki in trgovci, ki so imeli v lasti skorajpolovico vseh kart. Ladjedelci, ladijski tesarji in ribiči so bili imetniki četrtine pre-štetih kart in tvorijo drugo skupino lastnikov, preostanek pa si lastijo poklici nakopnem in visoko plemstvo. Prav tako je bila cena kart povezana s premoženjskim indružbenim stanjem posameznika. Višji stan si je lahko privoščil večje in slikovnobogatejše, medtem ko je večina ostalih uporabnikov uporabljala preprostejše zemlje-vide. Njihova uporaba je bila odvisna od poklica, služila je lahko kot plovni,trgovski, izobraževalni ali katastrski pripomoček ter celo kot dekorativni element.Četrto poglavje je namenjeno razlagi izdelovanja portulanskih kart in atlasov.Glavni vir podatkov, na katere se Pujades opira, je delo Martína Cortésa de Alba-carja, prvega avtorja besedila o izdelavi portulanskih kart iz 16. stoletja, pri čemerPujades ne ostane brez kritičnih pomislekov. Svoja opažanja podkrepi z analizoizvirnih del, arhivskim gradivom in literaturo mnogih avtorjev. V podpoglavjih senatančno posveti vsaki od dvanajstih faz izdelovanja kart, kjer najprej ponudi opisizdelave novoveškega kartografa Cortésa in nato svoje mnenje, ki ga je poglobil ssvojimi opazovanji kart ter strokovno literaturo.Tako dobi bralec natančnejšo sliko, kaj je portulanska karta in kako je sestav-ljena, čeprav ga z njeno definicijo avtor seznani že v uvodnem delu. Portulanskakarta zajema evropski ali mediteranski prostor, vključno s Črnim morjem in obalamiseverne Afrike. Najvidnejša razlika med ostalimi zemljevidi in portulanskimi karti jeACTA HISTRIAE • 17 • 2009 • 3OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 629–642631kompasna mreža z mrežami vetrov – sestavljajo jo tribarvne črte, ki nakazujejo smerivetrov – in neoznačena celinska ozemlja z izjemo pomembnejših rek in gorovij. Na-sprotno s kontinentalno praznino je topografija obalnih mest zelo bogata. Pomemb-nejše postojanke in pristanišča so označena z rdečo barvo, medtem ko so določeniotoki, odvisno od njihove strateške ali kulturne pomembnosti, označeni z modro, rde-čo ali zlato barvo. Med seboj so se razlikovale predvsem po bogatih poslikavah,vinjetah mest in razkošnosti barv.Izdelovalci so za risanje kart izdelali posebne šablone iz tkanine ali papirja,pomočenega v laneno olje, skozi katere so nato vbadali luknjice v pergament in natopo njihovi obliki izrisali obris območja. Sredozemske pomorske karte so sestavljeneiz več delov posameznih ozemelj, ki pa si niso bili v enakem sorazmerju. Merilo nakartah pogosto ni ustrezalo niti dejanskim razdaljam v naravi niti izrisanim območ-jem. Poleg tega je na velikost ozemelj vplivala topografija, za katero na manjšihizrisih ni bilo dovolj prostora, zato so te risarji preprosto povečali.V predzadnjem, petem poglavju, so predstavljeni izdelovalci kart, ki so bili ob-enem kartografi in umetniki oziroma obrtniki. Avtor tu preseneti s številčnostjopodatkov – v obliki tabele so izpisani vsi znani izdelovalci med 13. in 15. stoletjem –z življenjepisi pomembnejših ustvarjalcev ter cenami kart posameznega ateljeja.Nenatančni zemljevidi niso bili uporabni za pomorščake, ki so potrebovali na-tančne izrise in merila, po katerih so se lahko orientirali. Za pomorska potovanja sobili zato primernejši portulani, to so knjige z navodili za najkrajše in varnejše poti, kiso jih spremljali opisi in slike pristanišč ter merilni instrumenti, kot sta kompas insekstant. Avtor je izrecno poudaril, da je zmotno uporabljati termina portulanskakarta in portulan kot sinonimni besedi. Prav zaradi oblike in njune namembnosti sože izdelovalcem kart bolj prišli prav izrisi in pisni opisi obal, na podlagi katerih sopotem izboljševali svoje izdelke. Prav tako so pisni portulani piscu ponujali bistvenoveč podatkov o socialni in navtični zgodovini kot risane karte.Poleg kart in portulanov so v knjigi opisani še portulanski atlasi, ki predstavljajozbirko portulanskih kart določenih geografskih območij Evrope. Teh je bilo narejenihmanj, zaradi njihove nepraktičnosti pa jih je več ohranjenih. Izdelani so bili v knjižniobliki in pogosto v velikem formatu, zato so jih hranili v zasebnih knjižnicah, kar jepodaljšalo njihovo ohranjenost in "življenjsko dobo".Les cartes portolanes je zagotovo avtorjevo do sedaj največje delo. Knjiga jenastala na osnovi doktorske disertacije. Kot arhivskemu delavcu Arxiu de la Coronad'Aragó v Barceloni mu je na voljo veliko dokumentacijskih virov, iz katerih je črpalpodatke, kar je mogoče zaslediti tudi v knjigi, saj vsebuje veliko izvirnih citatov izlistin in književnih del. Knjiga združuje katalonski zapis in angleški prevod, s čimerje dostopna širši publiki. Besedilo je zapisano razumljivo, zaradi česar je primernatako za strokovne kot za laične bralce, čeprav bi utegnili biti neprevedeni citatiizvirnih zapisov za bralca, ki ne razume romanskih jezikov, moteči. Dobrodošli biACTA HISTRIAE • 17 • 2009 • 3OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 629–642632bili prevodi v drobnem tisku, kot jih avtor uporablja ob razlagi določenih besedkartografske terminologije.Prva izdaja je nastala v knjižni obliki s pridano DVD-zgoščenko, kjer je možno vpovečanem formatu opazovati karte in preko njih slediti besedilu v knjigi. Poleg tegaje na petdesetih straneh zbrana topografija preučenih kart. Opisana je v tabelah gledena območja in avtorje kart v različnih zgodovinskih obdobjih. Pri tem je potrebno pou-dariti, da je takšno delo zagotovo zahtevalo veliko paleografskega in filološkega zna-nja, saj je precej omenjenih navtičnih kart slabo ohranjenih in s tem tudi težje berljivih.Slikovno gradivo, ki spremlja katalonsko besedilo, je zbrano in urejeno glede natematiko, v katerem je predstavljeno. Zgoščenka in knjiga zajemata 330 slik kart inatlasov ter drugih posameznih slik vinjet, kompasnih rož, merilnih skal in napisov av-torjev v latinskem oziroma ljudskem jeziku. Pri izdelavi te monografije je sodelovaloveč institucij, med katerimi so pomembnejši Institut Cartogràfic de Catalunya, Institutd'Estudis Catalans, Institut Europeu de la Mediterrània ter številni španski in italijanskimuzeji, arhivi ter knjižnice, ki so prispevale slikovno ter dokumentacijsko gradivo.Knjigo so strokovni recenzenti upravičeno označili za prvovrsten znanstvenizdelek, saj zajema najnovejša dognanja o zgodovini kartografije. Ramonu Pujadesuje uspelo povzeti dosedanja vedenja, jih prevetriti z novimi dognanji in jim dodatiširši pomen. S tem delom se je postavil ob bok velikih imen te pomožne vede, kot soA. E. Nordenskiöld, R. A. Laguarda Trias, T. Campbel, J. B. Harley idr., ter pri-speval svoj košček v mozaiku strokovne literature o pomorski kartografiji.Ines BegušSimonetta Marin (a cura di): IL CULTO DEI SANTI E LE FESTE POPOLARINELLA TERRAFERMA VENETA. L'INCHIESTA DEL SENATO VENEZIANO1772–1773. Costabissara, Angelo Colla Editore, 2007, pp. 731Si tratta di un testo interessantissimo per chiunque voglia addentrarsi appunto nel-la sconfinata e multiforme realtà della storia della religiosità popolare e dei riti festiviad essa collegati.In tale ambito si spinse invero anche la Serenissima, quando, esattamente il 17settembre del 1772, attraverso il proprio Senato, avviò una grande inchiesta sullefeste popolari a Venezia e nel Dominio di Terraferma, dalla Lombardia al Friuli.L'incarico venne affidato ad alcune magistrature della città lagunare (GiustiziaVecchia e Provveditori alla Giustizia Vecchia) ed ai Rettori dello Stato di Terra-ferma: in meno di un anno si esplicitò nella raccolta di una considerevole mole di

Ramon J. Pujades i Bataller: Les cartes portolanes. La representació medieval d\u27una mar solcada. Barcelona, Institut Cartogràfic de Catalunya, 2007, 526 str.

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-U3QXSIXM/5969924b-8699-469e-9237-af08719a107b/PDF

Ramon J. Pujades i Bataller: Les cartes portolanes. La representació medieval d\u27una mar solcada. Barcelona, Institut Cartogràfic de Catalunya, 2007, 526 str.

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Repository of University of Primorska