Letos lahko govorimo o izraziti psihični fiksaciji del, o arhaični razgaljenosti barvne gmote, linije in prostora. Barva in črta kot psihični opni vzpostavljata že omenjeno elementarnost in tako prevzemata vlogo stalnosti v podobi časa ki ga živimo.
To skorajda zasanjano razraščanje tudi ne izbira nosilcev, ki so vse bolj variabilni, nestalni in fragmentarni. Struktura slike in risbe se je porazdelila in se kaže- enkrat kot knjiga, v velikost naših dlani, drugič je del večjega, galerijskega prostora sten in potem že obleži na podstavku kot najdeni predmet z eno izmed konceptualnih intervencij
