Besedilo problematizira razumevanje nadiškega narečja v Italiji kot samostojnega jezika oziroma posebnega slovanskega narečja. Predstavljeni so jezikoslovni argumenti, ki nadiško narečje umeščajo v narečni sistem slovenskega (in ne katerega koli drugega) jezika

ISJFR

Jezikoslovni zapiski

Directory of Open Access Journals

219Jezikoslovni zapiski 26  2020  1zakaj je nadiškO naRečje v italiji slOvenskO naRečjeStrokovno mnenje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZUCobiss: 1.21Besedilo problematizira razumevanje nadiškega narečja v Italiji kot samostojnega jezi-ka oziroma posebnega slovanskega narečja. Predstavljeni so jezikoslovni argumenti, ki nadiško narečje umeščajo v narečni sistem slovenskega (in ne katerega koli drugega) jezika.Občasno se pojavljajo trditve, da slovenska narečja, ki se govorijo na območju nek-danje Videmske pokrajine v Avtonomni zvezni deželi Furlaniji ‑ Julijski krajini, niso slovenska narečja, temveč samostojni slovanski jeziki oziroma posebna slo-vanska narečja, ki naj s slovenskim jezikom ne bi imela nič skupnega.1 Občina Pod-bonesec je tako na primer 23. 3. 2015 sprejela uradno stališče, da skupnost v Nadi-ških dolinah uporablja avtohtoni jezik z imenom nediško (»[L]a lingua autoctona denominata nediško costituisce espressione tradizionale della comunità delle Valli del Natisone«).2 Pri tem se je v aktu med drugim sklicevala na italijansko pisano narečno slovnico in dva narečna slovarja Nina Špehonje. Tudi v letu 2019 smo bili priča pobudi predstavnikov več lokalnih društev, ki se označujejo za predstavni-ke »avtohtonih slovanskih skupnosti italijanske narodnosti«, za sprejetje zakonske podlage na ravni zvezne dežele, ki bi omogočila ločeno financiranje dejavnosti teh društev.3 Pri tem so se njihovi predstavniki sklicevali na jezikovno samoniklost jezikovnih različic »nediško«, »po našen«, »naša špraha«, »roseansko«.Nadiško in ostala slovenska narečja v Furlaniji ‑ Julijski krajini slavistič-na znanost obravnava kot narečja slovenskega jezika. O tem pričajo raziskave uveljavljenih raziskovalcev, kot so Fran Ramovš, Arturo Cronia, Tine Logar, Ja-kob Rigler, Pavle Merkù, Han Steenwijk, Rosanna Benacchio, Liliana Spinozzi 1 Besedilo je nastalo na pobudo Znanstvenega sveta Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, potem ko je na njegovi 95. redni seji 21. 5. 2019 ddr. Marija Stanonik, izredna članica SAZU, poročala o dopisu dr. Mojce Ravnik, v katerem je ta opozorila na opisane trditve in pobude.2 Prim. http://www.lintver.it/natisoniano‑opinioni‑riflessioni‑tutela_minoranze.html (ogled 10. 3. 2020). O izjavi je pisal tudi Primorski dnevnik: https://www.primorski.eu/novice/240221‑ne‑‑slovenina‑temve‑nediko‑HFPR256472 (ogled 10. 3. 2020).3 Problematiko so kritično spremljali slovenski mediji v Italiji, npr. Novi Matajur: https://novimatajur.it/opinioni/slovenska‑narecja‑v‑beneciji‑poiscimo‑primerno‑resitev.html (ogled 10. 3. 2020).https://doi.org/10.3986/Jz.26.1.15220 Zakaj je nadiško narečje v italiji slovensko narečjeMonai, Roberto Dapit in drugi, ne nazadnje pa tudi izjava Združenja italijanskih slavistov iz leta 1989 (ponovno objavljena leta 2006 in nazadnje v časniku Novi Matajur leta 2019).4Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU se slovenskim na-rečjem raziskovalno posveča že od svojih začetkov. Ena izmed temeljnih razi-skovalnih dejavnosti Inštituta je priprava Slovenskega lingvističnega atlasa, ki enakovredno obravnava tudi slovenske govore v Italiji. Dialektologi podrobneje raziskujejo posamezna slovenska narečja, obenem pa skrbijo za to, da bi bilo ce-lotno narečno gradivo dostopno kar najširšemu krogu naslovnikov. Inštitut zato na svojih spletnih strežnikih gosti različna dela o slovenskih narečjih, npr. Slovar bovškega govora Barbare Ivančič Kutin, slovar črnovrškega narečja Ivana Tomin-ca in tudi že omenjena narečjeslovna dela Nina Špehonje.Jezikovne meje le redko sovpadajo z državnimi mejami. Tako kot italijanski jezik oziroma italijanska narečja niso zgodovinsko prisotna samo v Republiki Ita-liji, temveč npr. v Franciji, Švici in Sloveniji ter na Hrvaškem, tudi slovenski jezik oziroma slovenska narečja niso zgodovinsko prisotna samo v Republiki Sloveniji, ampak tudi v vseh štirih sosednjih državah.Prisotnost slovenske jezikovne manjšine na območju Kanalske doline, Rezije ter Terskih in Nadiških dolin je bila prvič priznana z državnim zakonom Republi-ke Italije št. 482 z dne 15. 12. 1999 (Predpisi o varstvu zgodovinskih jezikovnih manjšin / Norme in materia di tutela delle minoranze linguistiche storiche), njene jezikovne pravice pa dodatno zagotovljene in natančneje opredeljene z državnim zakonom Republike Italije št. 38 z dne 23. 2. 2001 (Določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine v deželi Furlaniji ‑ Julijski krajini / Norme a la tutela della mi-noranza linguistica slovena della regione Friuli‑Venezia Giulia). Ta zakon določa tudi območje, na katerem živi slovenska jezikovna manjšina v Furlaniji ‑ Julijski krajini. Deželni zakon Furlanije ‑ Julijske krajine št. 26 z dne 16. 11. 2007 (Dežel-na določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine / Norme regionali per la tutela della minoranza linguistica slovena) posebej poudarja, da zakonska določila, ki ščitijo slovenski jezik, veljajo tudi za njegova narečja v Reziji, Nadiških in Terskih dolinah ter v Kanalski dolini v nekdanji Videmski pokrajini.Slovenski jezik oziroma slovenščina je južnoslovanski jezik, ki sodi v slo-vansko jezikovno družino in je del indoevropske jezikovne družine. Gre za jezi-kovno pojavnost, ki jo poleg drugih jezikovnih zvrsti sestavlja celoten kontinuum slovenskih narečij, združenih v narečne skupine. V primerjavi s tem, širšim poj-movanjem je »slovenski knjižni/standardni jezik« družbena jezikovna pojavnost slovenskega jezika, ki je normirana.Z nastankom in medsebojno jezikovno sorodnostjo jezikov in njihovih narečij kot tudi z nastankom in oblikovanjem knjižnih/standardnih jezikov se znanstveno 4 Prim. https://novimatajur.it/attualita/roberti‑incontra‑chinese‑e‑promette‑un‑nuovo‑studio‑-linguistico-culturale-sul-resiano-che-resta-un-dialetto-sloveno.html (ogled 10. 3. 2020).221Jezikoslovni zapiski 26  2020  1ukvarjata (zgodovinsko) primerjalno jezikoslovje in dialektologija. Laik določa jezikovno sorodnost navadno na osnovi besedja; ker se v nadiškem narečju in slo-venskem knjižnem jeziku za iste pojavnosti uporabljajo različne besede – npr. na-diško (in tudi širše slovensko) žajfa in knjižno slovensko milo –, bi lahko neuteme-ljeno sklepal, da nadiško narečje in knjižna slovenščina nista sorodna. V nasprotju s takšnim pogledom je za jezikoslovno znanost bistveno merilo določanja jezi-kovne sorodnosti glas. Dve jezikovni različici sta si med seboj sorodni, če med njima obstajajo regularne vzporednice na glasovni ravni (npr. nadiški dvoglasnik ie v besedah kot lies, zviezda, tri lieta, liep, dielam ustreza knjižnemu ozkemu e v izvorno istih besedah lés, zvézda, tri léta, lép, délam, medtem ko nadiškemu prednaglasnemu e v besedah kot sestrà je reklà, ženà pečè ustreza knjižni široki e v istih besedah – sêstra je rêkla, žêna pêče). Glasovne vzporednice in glasovne spremembe, po katerih so nastale, jezikoslovje lahko ugotavlja s skoraj matematič-no natančnostjo. Besedje in zgradba stavkov sta za določanje jezikovne sorodnosti manj relevantna, saj nanju zlahka vplivajo stični jeziki in njihova narečja (beseda žajfa, ki se pojavlja v večini slovenskih narečij, je bila npr. vanje prevzeta iz sred‑nje visoke nemščine, v procesu normiranja pa v knjižni jezik ni bila sprejeta – v drugi polovici 19. stoletja se je v knjižnem jeziku ustalila beseda milo, ki je bila prevzeta in prilagojena iz ruščine).Ko so se predniki govorcev današnjih slovenskih narečij v drugi polovici 6. stoletja naselili v vzhodnih Alpah in zahodnem delu Panonske nižine ter v začetku 7. stoletja še ob vzhodni jadranski obali, so govorili praslovanski oziro-ma skupni slovanski jezik, ki ni dokumentiran, primerjalno jezikoslovje pa ga je sposobno rekonstruirati. Praslovanski jezik se je od približno začetka 9. stoletja dalje na različnih delih slovanskega poselitvenega prostora začel pospešeno spre-minjati, zato so se iz njega postopoma izoblikovali današnji slovanski jeziki in njihova narečja. Na severozahodu južnoslovanskega jezikovnega prostora se je tako v obdobju od konca 10. do konca 12. stoletja s svojimi jezikovnimi inovaci-jami izločil slovenski jezik.Glasovne značilnosti slovenskega jezika oziroma slovenskih narečij, ki ga lo-čijo od drugih (južno)slovanskih jezikov in so zato njegove definicijske lastnosti, so npr.: (1) pomik praslovanskega padajočega naglasa za en zlog proti koncu bese-de (npr. praslovansko *sěno > slovensko *sěno > knjižno slovensko seno, nadiško senuo); (2) razvoj praslovanskega nosnega o v nenosni o-jevski glas (npr. knji-žno slovensko mož, zob, moka, roka, ozek : hrvaško muž, zub, muka, ruka, uzak); (3) razvoj praslovanskega jata, dolgega e-jevskega glasu, in dolgega o (knjižno slovensko les, zvezda, tri leta, lep, delam – nos, bog, zgodaj, pet otrok) v dvoglas-nika ie in uo v severozahodnih slovenskih narečjih (Koroška, Rezija, Benečija, Kras, območje ob zgornji Soči in Idrijci) – lies, zviezda, tri lieta, liep, dielam; nuos, buog, zguoda, pet otruok (ponekod se je dvoglasnik lahko spet poenoglasil v lis, zvizda, tri lita, lip, dilam; nus, bug, zguda, pet otruk, npr. v rezijanskem narečju in v delu rožanskega narečja na Koroškem).222 Zakaj je nadiško narečje v italiji slovensko narečjeNadiško, tersko in rezijansko narečje lahko po prikazanih jezikoslovnih meri-lih povsem objektivno uvrstimo med narečja slovenskega jezika, in sicer med se-verozahodna slovenska narečja oziroma v primorsko narečno skupino. Kot druga slovenska narečja tudi ta izkazujejo jezikovne značilnosti, ki so nastale iz istega, skupnega slovenskega in ne morda kakega drugega jezikovnega izhodišča. Trdi-tev, da gre za slovanska narečja, je presplošna – podobno kot bi trdili, da je floren-tinsko narečje zgolj romansko narečje, namesto da bi ga korektno uvrstili med na-rečja toskanske narečne skupine italijanskega jezika romanske jezikovne družine.Čeprav se nadiško, tersko in rezijansko narečje razlikujejo od bližnjih sloven-skih narečij, skupaj z njimi tvorijo jasno prepoznaven jezikovni kontinuum. Jezi-kovni pojavi, po katerih se od njih razlikujejo, v kontekstu slovenskega jezika niso unikatni, saj jih najdemo tudi v drugih slovenskih narečjih. V naštetih narečjih se tako ohranja mehki ć, ki se razlikuje od osrednjeslovenskega in knjižnega č. Po-seben glas ć pozna na primer tudi istrsko narečje (nadiško tić, istrsko teć : knjižno slovensko ptič). V teh narečjih prav tako najdemo mehki ń (npr. v besedi svinja), ki je značilen za večino primorskih narečij, za rožansko koroško narečje, pa tudi za prekmursko panonsko narečje. V večini primorskih in rovtarskih narečij ter ponekod v gorenjskem narečju slišimo priporniški izgovor glasu g, ki ni značilen le za nadiško narečje, ampak za skoraj tretjino slovenskega jezikovnega prostora (knjižno slovensko gora : nadiško γora, notranjsko γwora). Starejši mehki ĺ, ohra-njen med drugim v banjškem podnarečju kraškega narečja, se je v pretežnem delu slovenskih narečij razvil v l (npr. gorenjsko kluč ali prekmursko klüč), na zahodu pa v j (npr. nadiško in briško kjuč).Slovenski knjižni jezik je normirana različica slovenskega jezika. Podobno kot se je italijanski knjižni jezik začel oblikovati na osnovi florentinskega narečja s konca 13. in iz 14. stoletja, se je slovenski knjižni jezik oblikoval od druge polovice 16. stoletja na podlagi osrednjeslovenskih narečij, predvsem dolenjskega in go-renjskega. To je tudi razlog, da je od slovenskih narečij na slovenskem jezikovnem obrobju bolj oddaljen kot od osrednjih slovenskih narečij. Slovenski knjižni jezik je bil v drugi polovici 19. stoletja »umetno« normiran kot kompromis med jezikovnim stanjem v različnih, ne samo osrednjih slovenskih narečjih. Posledično je knjižna slovenščina prvi jezik le redkih govorcev slovenščine. Vsi govorci slovenskih na-rečij se moramo knjižnega jezika priučiti, najbolj sistematično v okviru obveznega izobraževanja v maternem jeziku v javni šoli – če nam država, v kateri živimo, to seveda omogoča. S šolo v maternem jeziku pa poleg knjižnega jezika usvojimo še védenje o zgodovini celotnega jezikovnega prostora, nastanku narečij in knjižnega jezika, o književnosti v tem jeziku ipd., kar nam daje širši pogled na lastno jezikov-no identiteto. Pogost argument, da govorci nadiškega narečja ne razumejo sloven-skega knjižnega jezika in da zato nadiščina ni slovenščina, je v luči predstavljenih dejstev popolnoma nerelevanten. Velik del govorcev nadiščine je obiskoval javno šolo z italijanskim učnim jezikom, zato je razumljivo, da je njihovo poznavanje drugih slovenskih narečij in tudi slovenskega knjižnega jezika slabše.223Jezikoslovni zapiski 26  2020  1Ker se zavedamo posebnega položaja slovenskih narečij in njihovih govorcev zunaj meja države Slovenije, tudi na našem inštitutu posebno pozornost namenja-mo sistematičnemu raziskovanju različic slovenskega jezika v nekdanji Videmski pokrajini. Želimo si, da bi to raziskovanje še naprej potekalo v tvornem sodelova-nju z domačini, govorci teh narečij.Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZUizr. prof. dr. Kozma Ahačič, znanstveni svetnikPredsednica Znanstvenega sveta Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZUprof. dr. Jožica Škofic, znanstvena svetnicaIzjavo so sooblikovali: doc. dr. Nataša Gliha Komac, dr. Januška Gostenčnik,  dr. Janoš Ježovnik, dr. Karmen Kenda-Jež, izr. prof. dr. Matej Šekli,  prof. dr. Jožica Škofic, doc. dr. Danila Zuljan Kumar

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

https://ojs.zrc-sazu.si/jz/article/download/8571/7855

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Directory of Open Access Journals