Prispevek analizira, kako lahko prozodično označevanje naglasov Juraja Križanića prispeva k razumevanju refleksa praslovanskega starega akuta v njegovem kajkavskočakavskem narečju 17. stoletja. Narečje Juraja Križanića namreč izstopa po tem, da v enozložnih besedah pred pavzo ohranja razlikovanje med dvema izrazitima tonoma: starim akutom in kratkim neoakutom. Na podlagi kompleksnih premen dveh kratkih naglasov in posebnega obnašanja rastočega naglasa pri vprašalnicah ter s primerjavo s slovenščino sklepamo, da se je stari akut v Križanićevem narečju odražal kot kratki rastoči ton. Zelo verjetno je, da je bil stari akut tudi pred krajšanjem rastoč
