Prispevek izpostavlja problem vzglasne jote v starogrškem ikhthỹs ‘riba’, ki v strokovni literaturi še ni bil prepričljivo rešen. Njen izvor se tu skuša razlagati kot posledico izvorne praindoevropske histerokinetične paradigme stgr. ikhthỹs, v kateri je v konzonantnem sklopu krepke osnove prišlo do anaptikse »šva sekundum«, pozneje pa je v pragrškem obdobju metateza prvotnega sklopa dentala in velara v šibki osnovi alomorfijo še povečala, zaradi česar je prišlo do naknadnih analoških paradigmatskih izravnav. Kritično sta predstavljeni in ovrednoteni dve možnosti, po katerih bi opisani procesi lahko privedli do izpričanega starogrškega odraza
