Luthar, Oto

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

ZAPISKI/MISCELLANEAOto L uthar Biografija, nov metodološki princip?»Die geschichtliche Tatsache entsteht erst in dem  A k t des Aufnehm ens  von Geschehnis zu Ereignis. Es gibt überhaupt keine geschictliche W irklich­keit außerhalb ihres Erlebens«.Theodor Lessing, 1962Ce zgodovinsko vedo razumemo kot izkustveno znanost, kot zgodovino, ki tem elji na izkustvu njenih akterjev, potem  njeni metodološki postopki niso vprašljivi!P ravzaprav skopa razlaga že tako skope trd itve, da je tako  pretekla kot sedanja družbena realnost produkt triadne interakcije človek-človek-okolje! Pa vendar se metodološko gledano v »novi« razpravi o proučevanju biogra­fije kot vse pogostejšemu načinu proučevanja pretekle realnosti vse v rti okoli tega. .Točneje, okoli tega se »vrtijo« zahodnonemški sociologi — fenomeno­logi 80. let. In ne samo oni, vse pogosteje se jim  v  tej razpravi pridružujejo zgodovinarji, narodopisci, psiho logi. . . ,  med katerim i pa je  v zadnjem  času vse več in več njihovih severnoam eriških, avstrijskih, italijanskih . . . ko­legov.Toda ali gre res za tako nove razprave oziroma teoretske povzetke, ki se v teh razpravah oblikujejo? P rav  gotovo ne, saj v družboslovnih in hum a­nističnih vedah težko govorimo o kakšnih prelom nih spoznavno-teoretskih »novostih«. Tem atizacija s tru k tu r življenjske zgodbe in s tem  tem atizacija s tru k tu re  družbenega sveta je  v sociološki teoriji prisotna že lep čas. Pod275Oto Lutharvplivom A. Schütza in kasneje T. Luckm anna1 so predvsem  predstavniki nemške fenomenološke šole (U. Oevermann, M. Kohli, W. Fischer, F. Schüt­ze, . .  .) samo povzeli delo svojih »učiteljev«, res pa je, da se je pravi plaz besedil z značilnimi naslovi2 sprožil šele v 80. letih.P rav  tako se je šele pred časom začel k rhati dolgo prisoten očitek, da gre v tem  prim eru za m odna načela v metodologiji družboslovnih ved, za nek prehodni pojav pri vzpostavljanju socioloških teorij. Toda prej kot kvantiteta razprav je  nasprotnem u zaključku botrovalo spoznanje, prvič, da se s pomočjo tem atizacije »biografije« lahko lotim o osrednjih razsežnosti tako preteklega kot sedanjega družbenega življenja, in drugič, da tema sociološkega ali historičnega biografskega proučevanja ni posameznik tem ­več biografija kot družbeni konstrukt; torej nas m ora biografija zanim ati predvsem kot sestavni del družbenega sveta, kot orientacijski vzorec za spoznavanje širšega družbenega okolja.Zato — v prim eru, da historične sprem em be s tru k tu r dejansko opazu­jem o skozi »institucionalizacijo življenjske zgodbe« — lahko, podobno kot posamezni nemški av torji3 pred nami, em pirično utem eljim o vrsto  posamič­nih razvojnih stopenj (biografskega proučevanja) te r le-te nato med seboj povežemo.In sicer:a) Interes za časovno razm erje življenjske zgodbe, s tru k tu riran e  kot socialne institucije, vedno bolj narašča, obenem pa postaja načelo razm e­jevanja življenjske zgodbe v posamezne faze vse pogostejše načelo social­nega razvrščanja. (Fischer in Kohli im enujeta to  »časovno umeščanje«),b) Časovno umeščanje življenjske zgodbe poteka na podlagi kronolo­škega razvrščanja v starostne skupine; se pravi, da se vzpostavlja kronološko standardiziranje »normalnega« (običajnega — op. pisca) poteka življenjske zgodbe, (to im enujem o kronologizacija).c) Časovno umeščanje in kronologizacija sta del družbenega razvoja, ki posameznika »osvobaja socialnih spon« (npr. stanovsko ali lokalno usm er­jenih formacij življenjskega sveta — »lebensweltlichen Form ationen«); (torej gre za individualizacijo).č) Normalna življen jska  zgodba je  pravilom a organizirana v skladu s fazami pridobitnega življenja  — Erwerbsleben  (v širšem  smislu — op. pisca); otroštvo/mladost, »aktivno« življenje odraslih, starost, potem takem  zrcalijo pridobitveno usm erjeno delitev v  pripravljalno, aktivno in m irujoče ob­dobje.d) na podlagi takšne delitve so pred heteronom no izdelano biografsko shemo postavljeni vnaprej določeni cilji, ki konstituirajo starosti zavezano s truk tu ro  horizonta te r biografsko perspektivnost.4Toda na podlagi lociranja predstavljenih faz lahko podobno kot socio­logi ugotovimo tudi, da konceptualizacija življenjske zgodbe v smislu kon- tingenčnosti življenjskih izkušenj ne zadošča. Potek življenja oz. življenjska zgodba je nam reč socialna realnost posebne vrste. Sosledje stanj, dogodkov,1 Glej tudi pri nas prevedeno knjigo, P. L. B e r g e r ,  Th. Luckmann, Druž­bena konstrukcija realnosti, CZ, Ljubljana 1988.2 »Zgodovina in življenjska zgodba«, »Biografija in zgodovinsko dogajanje«, »Življenjske zgodbe: vir zgodovinskega proučevanja«, »Proučevanje biografij«, »Struktura in funkcija življenjske zgodbe«, »Biografska metoda«, »Biografija in družbena realnost«, »Od konca individuuma do neskončnosti individualnega«.3 Wolfgang F i s c h e r ,  Martin K o h l i ,  »Biographieforschung«, v W olf­gang Voges, Methoden der Biographie und Lebenslaufforschungs, Leske +  Bud- rich, Opladen 1987.4 Prav tam, str. 41.276Biografija, nov m etodološki princip?prelomov in prehodov, na podlagi katerih  nastajajo  kariere in življenjske zgodbe, so del družbenih objektivizacij, ki so se skozi zgodovino dodatno utrd ili in kronologizirali; tak proces pa je  nujno tudi korelat individualiza­cije. Vzpostavljena biografska obdobja — sekvence so bistveni del nor­malnega v življenju. Zato jih lahko analiziram o kot socialne struk ture. Vse­kakor pa življenjska zgodba ni določena samo z dolgoročno institucionali- zirajočimi programi temveč tudi s kratkoročnim i historičnim i spremembami, ki različnim generacijam  določajo različne življenjske pogoje. Biografsko she- m atiziranje norm alnega postane zato v svoji realizaciji problematično, čeprav resda docela ne izgubi svoje orientacijske povezanosti. Zato je  m orda za­nimivejše vprašanje, kako skušajo subjekti v vsakokratnih zgodovinskih pogojih uresničiti norm alno biografijo oz. biografsko normalizacijo, se pravi, kako v specifičnem zaporedju posamičnih zgodovinskih situacij in v skladu z individualno-kontingentnim i izkušnjam i ravnajo  (opravijo) z dol­goročno veljavnim  razvojnim  vzorcem življenja.To je  seveda samo ena plat problema, saj v procesih individualizacije »nastajajo« opcije — utem eljene na zavračanju socialnih institucij — ki jih prav tako lahko pojm ujemo kot producente družbenega. V anje spada ne­nazadnje tudi sam a institucionalizacija življenjske zgodbe; slednja nam reč ne vzpostavlja le objektiviranih program ov poteka življenja, m arveč tud i ku lturno  shemo razvoja, v kateri je želja ali celo zahteva po t. i. biografi- zaciji trdno  zapisana. S trem ljenje za konstru iranjem  življenjske zgodbe postane tako eden osnovnih kodov za organizacijo izkušnje in delovanja.Kolikor sociologom — fenomenologom slednji kod služi predvsem  kot ena izmed koordinat preučevanja socialnega delovanja subjektov sodob­nosti (ob recepciji načinov delovanja v preteklosti), bi narodopisce in zgo­dovinarje moral zanim ati predvsem  proces nastajan ja  tega in podobnih »kodov«, in sicer skozi daljša zgodovinska obdobja.Pri tem  se pred nas (zgodovinarje in narodopisce) postavi cela vrsta vprašanj, ki zadevajo razvoj človeške zavesti. In sicer kdaj, na kakšen način v kakšnih okoljih (po antiki) se v okviru evropske civilizacije znova pojavi potreba po t. i. prim itivni biografizaciji lastnega bivanja (zunaj obi­čajnih prikazov življenja svetnikov in vladarjev). Ali na ta  opozarja že Ginzburgov Menochio5 s svojo predstavo o vesolju =  siru, ki ga prebadajo angeli =  črvi, ali šele blodne predstave našega Sm olnikarja, ki je  sebe prepoznal za trinajstega apostola, začetnika tisočletnega cesarstva m iru na zem lji. . .In naprej; v kolikšni m eri tem eljijo biografizacijski vzgibi šele na t. i. civilizacijskih pridobitvah: obveznem šolstvu (pismenost), »množični« kul­turi, nacionalni te r internacionalni ideji (kasneje »identiteti«) itd. Skratka, tako narodopisci kot zgodovinarji bi morali prej kot sociologi odgovoriti na vprašanje, kako skušajo posamezniki v različnih zgodovinskih obdobjih udejan jiti svojo biografijo, se pravi, da m orajo najprej tem atizirati tipične biografizacijske vzgibe te r jih nato  časovno in prostorsko umestiti.Pri tem  jim  (nam) prav  gotovo lahko največ pomaga refleksija na za­četku skopo predstavljenih prizadevanj za t. i. »koncepcijo individualne družbenosti«, prizadevanj, ki so v zadnjih dveh desetletjih prisotna v vseh družboslovnih in hum anističnih vedah, a so jih do sedaj, kot smo videli, najbolje artiku lirali fenomenologi. S tem atizacijo biografije kot sestavnega dela socialnega sveta so nam reč dokazali, da »Biographieforschung« še zda­leč ni prehodni in modni pojav, temveč da konstitu iran je  t. i. biografske5 Glej Carlo G i n z b u r g ,  Der Käse und die Würmer. Die Welt eines Mül­lers um 1600, Syndikat, Frankfurt a/M 1983.277Oto Lutharmetode tem elji na istem »antiobjektivističnem  obratu«, ki je  vzpodbudil tako prodor oralne zgodovine, omogočil različne nastavke proučevanja vsak­danjega življenja, kot tudi pogojil argum entacijo »kritične teorije sub­jekta«. Po njihovem  m nenju (Lorenzer, Rossenmmayr, K o h li. . . )  je  tudi biografska m etoda izraz odpora do »objektivistične en o tn o sti. . . ,  ki sub­jektiv iteto  do sm rti objektivizira«.6 F. Kröll pa dodatno ugotavlja, da je  tra ­dicionalna dim enzija zanem arjanja subjektiv itete še posebno poudarjena v m arksistični koncepciji družboslovnih in hum anističnih ved. Da je  to  res, vemo že iz reflek tiran ja  polpreteklega političnega vsakdana pri nas. K er pa pričujoči zapis ni analiza političnega, ostanimo tudi v  zaključku pri biogra­fiji, te r si oglejmo dve strokovni ediciji, katerih  dela predstavljajo  dve plati realizacije biografske metode, ediciji, ki sta med drugim  tudi povod pri­čujočemu pisan.Prva nosi naslov »Damit es nicht verlorengeht«, u re ju je  pa jo  Michael M itterauer, sodelavec Inštitu ta  za socialno in gospodarsko zgodovino pri Du­najski univerzi. Sam urednik nam  že v prvem  odstavku predgovora ene izmed knjig7 pojasni poglavitni nam en zbirki, to je, skozi predstavitve po­sameznih življenjskih zgodb, omogočiti najširšem u krogu bralcev vpogled v vsakdanje življenje preteklih  obdobij. Globlje poznavanje zgodovinskih sprememb, pravi M itterauer, nam reč ne omogoča le boljšega poznavanja drugega, temveč nam pomaga, da lažje razum em o sprem em be v lastnem  življenjskem  okolju, seveda, če le-te pojm ujem o kot del historičnega pro­cesa. Zbirka »Damit es nicht verlorengeht« je potem takem  predvsem  izraz teženj tistega dela avstrijskih zagovornikov proučevanja zgodovine vsak­danjega življenja, ki razširitev raziskovalnega področja v okviru svojih ved vidijo v t. i. biografsko stru k tu riran ih  »case studies«, a se ob tem  pretirano  ne ozirajo na zgornje teoretske razprave, tem več skušajo prej opravičiti nekakšno avtonom no metodologijo »Oral history«. Zaradi takšne »enostranosti« posamezne avtorje — kljub skrbnem u zbiranju in analizi virov — pogosto zanese v  klasično pričevanje — pripovedovanje življenj­skih zgodb, v  katerem  pa večkrat um anjka dedukcija v širši sintetični prikaz pretekle družbene realnosti, katere del je  predstavljena biografija.Druga — (zahodno)nemška — zbirka Biographie & Gesellschaft, u redni­kov W. Fuchsa, M. K ohlija  in F. Schützeja, se od om enjenih del avstrijskih avtorjev razlikuje prav v tej točki, se pravi v percepciji odnosa med teorijo in empirijo. A vtorji del te, sicer sociološko naravnane zbirke, so nam reč prepričani, da je  potrebno em pirične podatke proučevanja pretekle real­nosti reflek tirati in razlagati s pomočjo teoretskih konceptov, saj je  le na podlagi novih vprašanj, ki se zastavljajo skozi teoretsko refleksijo, mo­goče analizirati em pirično gradivo. Ob tem  poudarjajo, da za razliko od običajne prakse proučevanja, teoretične in em pirične analize ne pojm ujejo kot ločenih stopenj, temveč se te  v njihovem delu med seboj dopolnju­jejo.8Proučevanje biografij in življenjskih zgodb jim  zato, prej kot njihovim  avstrijskim  kolegom, pomeni predvsem  možnost za ponovno zbliževanje neupravičeno ločenih m akro in m ikro »nastavkov« v proučevanju družbo­slovnih in hum anističnih ved, pri čemer pa je  potrebno vzeti v zakup tako makrosociološko načelo proučevanja življenjskih zgodb — vključno z re­6 Friedhelm K r ö l l ,  »Biographie. Ein Sozioalforschungsweg?«, v Das Argu­ment, XXIII/126, 1981, str. 181.7 Barbara W a s s ,  Mein Vater Holzknecht und Bergbauer, Böhlau Verlag, Wien — Köln 1989.8 Gabriele R o s e n t h a l ,  . ..W e n n  alles in Scherben fällt . . . V o n  Leben und Sinnwelt der Kriegsgeneration, Leske +  Budrich, Opladen 1987, str. 16.278B iografija, nov m etodološki princip?levantnim i sociološkimi vprašanji do širše družbene realnosti — kot tudi mikrosociološke »vprašalnice«, ki zadevajo razvoj identite te oz. njene de­form acije (npr. v času nacizma).P ri tem  se zavzemajo za interdisciplinarno sodelovanje vseh družbo- slovenih in hum anističnih disciplin, zgodovine, etnologije, sociologije ..  ., n ji­hove predstavnike napeljujejo na nova metodološka razm išljanja te r — kar je  najvažnejše — z vztrajn im  ponavljanjem  potrebe po dopolnjevanju em- pirije  in teorije razgrajujejo  njihovo samozavestno gotovost in strem ljenje po avtonom nosti lastne vede.

Biografija, nov metodološki princip?

https://ojs.zrc-sazu.si/traditiones/article/download/12107/11232

Biografija, nov metodološki princip?

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)