V prispevku je obravnavana glagolska vezljivost (verbalna valenca), in sicer predvsem glagolska vezava (verbalna rekcija) glagolov, ki se pojavljajo v jeziku Brižinskih spomenikov (zapisani v obdobju 972–1039), najstarejši dokumentirani časovni različici slovenščine. Prikazana je vezljivostna oziroma vezavna tipologija glagolov, pri čemer so vezljivostne oziroma vezavne lastnosti posameznega glagola lahko pogojene s pomenom glagolskega korena, glagolske pripone in/ali glagolske predpone. Stanje v jeziku Brižinskih spomenikov je primerjano s stanjem v stari cerkveni slovanščini (9. stoletje) in rekonstruiranim praslovanskim stanjem. Ugotovljene so inovacije na časovni osi praslovanščina – slovenščina 10. stoletja
