The authors of the article present the book  Zinka zbornik , which was created in memory of academician Zinka Zorka as an honorary citizen of the municipality of Selnica ob Drava

Vogrin, Oto

Volmajer, Barbara

Volmajer, Metka

Slovene

KU ScholarWorks (Univ. of Kansas)

—  241  —Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reportsvzgojo v izobraževanju ipd. Rezultati raziskav so tako uporabni na različnih področjih, zlasti na ravni jezikovne po-litike in jezikovnega načrtovanja, zgo-dovine jezika, dialektologije, knjižnega jezika, literarnih ved ter didaktike jezi-ka in književnosti.Gjoko NikolovskiFilozofska fakulteta Univerze v Mariboru, gjoko.nikolovski@um.si ZINKIN ZBORNIK. Ur. Marko Jesenšek. Selnica ob Dravi: Občina, 2020.Knjiga z naslovom Zinkin zbornik je nastala v spomin na akademikinjo Zin-ko Zorko kot častno občanko občine Selnica ob Dravi. Uredil jo je Marko Jesenšek z Oddelka za slovanske jezi-ke in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Naslovnico knji-ge krasijo slike Zinke Zorko.Zbornik je nastajal in se oblikoval pod delovnim naslovom Sto podob Zinke Zorko, zato je bil osnovni namen podobo naslovnice naslikati skozi različne po-glede in predvsem perspektive ter Zinko Zorko predstaviti z barvo. Želeli smo, da bo naslovnica portret vas in nas ter njih, pomešanih na straneh ustvarjalcev, bral-cev in ustvarjenega. Z željo, da ne vidite le pike, ampak vso svetlobo, ki jo obdaja. Povabljeni, vstopite v knjigo, ki opisuje čas, ter od tega trenutka naprej tudi v prostor – Dvorano Zinke Zorko. Namen naslovnice ni opis ali analiza Zinke Zor-ko, ni le likovna podoba, ki bi posnemala realnost. Portreti na naslovnici so lahko več ali pa manj, kot vidimo. Vse je od-visno od sposobnosti gledalca, bralca likovnih znakov, da to zazna. Namen avtorja naslovnice je bil, da skozi ustvar-jalni proces omogoča vpogled v obliko in formo ter predvsem ponuja analizo, ki presega zgolj in le površinskost.Na zavihku platnic sta spremni be-sedi županje občine Selnica ob Dra-vi Vlaste Krmelj in direktorja Hrama kulture Arnolda Tovornika Mihaela Kranjčeviča. Na zadnji platnici je zapis Toneta Partljiča:Pariz je imel BB. Hollywood MM. Rim CC … Kapla pa ZZ. Zinko Zorko. Nomen est omen je veljal zanjo, saj je bil njen dekliški priimek Lep. Bila je lepa ženska. In nasmejana in pametna.Knjiga se lahko bere po straneh ali kjerkoli se pač odpre. Zbornik je si-cer sestavljen iz več delov. V prvem delu Marko Jesenšek predstavi osebne spomine na Zinko Zorko, oriše njeno življenjsko pot in predstavi njeno znan-stveno delo (Življenje in delo častne občanke Selnica ob Dravi akademiki-nje Zinke Zorko). S tem jasno nakaže, da pričujoči zbornik predstavlja Zinko Zorko kot veliko in pomembno dialek-tologinjo, iskreno sodelavko, profesori-co in mentorico, prijateljico in znanko, Zinko kot del Lepove in Zorkove dru-žine, mamo in babico ter še veliko več.V drugem večjem sklopu spomine na Zinko Zorko zapišejo tisti posamez-niki, ki so se z njo srečali na razisko-valni in službeno poti. Pišejo o tem, kako so skupaj opravili veliko poti, se udeležili različnih posvetov, predavanj, simpozijev in dejavnosti Slavističnega društva Maribor, pot jih je vodila tudi k porabskim Slovencem na Madžarsko in h koroškim Slovencem v Avstrijo. Njeni sodelavci pravijo, da je bila Zinka Zorko po duši učiteljica, v izrazu je bila jasna, v drži pokončna, prijetno samo-zavestna in nekako samoumevno je zna-la med poslušalci vzbuditi sproščeno, —  242  — Slavia Centralis 2/2020Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reportsnaklonjeno vzdušje; spominjajo se je kot prorektorice, ki je delovala pravično in pošteno. Spomine so zapisali: Majda Potrata (Okruški spominov), Ada Vido-vič Muha (Nekaj misli in spominskih utrinkov o jezikoslovki Zinki Zorko), Emil Tokarz (Akademikinja Zinka Zor-ko), Vinko Škafar (Moja srečevanja z akademikinjo Zinko Zorko), Ludvik To-plak (Akademikinji Zinki Zorko), Tone Ploj (Spomin na Zinko Zorko, spomin na ustvarjalno obdobje), Tone Partljič (Zinka), Martin Dušič (Akademikinja Zinka Zorko v Pleteršnikovih krajih), Marija Kozar Mukič (Zinka Zorko in Slovenci v Szombathelyu na Madžar-skem), Marijana Sukič (Nas, Porabce, je imela zelo rada), Vojko Flis, An-ton Petelinšek (Vse je mogoče tistemu, ki veruje (mr 9,23)), Igor Glasenčnik (Priljubljeni mentorici Zinki Zorko v hvaležen spomin).V tretjem sklopu spomine na Zinko Zorko zapišejo njeni učenci z gimna-zije in študenti s fakultete. Spominja-jo se je kot vrhunske znanstvenice in pedagoginje, ki je poudarjala pomen »čisto prave materinščine«, govorice, v katero smo rojeni. Iz vseh zapisov je mogoče razbrati, da jo njeni učenci globoko spoštujejo. S svojim zgledom človeka, ki za najvišjo vrednoto pre-poznava spoštovanje človekovega do-stojanstva, skrb za soljudi, akademsko odličnost in poštenost, je vzgajala pri-hodnje rodove. Odkrivala jim je lepote bogate narečjeslovne zakladnice. Mno-gi so zapisali, da jim ostaja za vzor kot odlična učiteljica in znanstvenica, ki se je zastavljenih nalog vedno lotevala z veliko odgovornostjo in prirojenim občutkom za jezik in ki so jo odliko-vali delavnost, vztrajnost, poštenost, pravičnost in skromnost, vzor človeka, iz katerega veje toplina srca. O njej so pisali: Mihaela Koletnik (»Radostno sanjajmo svoje narečje«), Vera Smole (Prežemala me je vedrina in navduše-nost nad narečji), Jožica Škofic (Moji spomini na profesorico Zinko Zorko), Rada Cossutta (Najino druženje), Anja Benko (Spominčice najine dvojine), Karmen Kenda Jež (Zapiski na rob spo-mina), Tjaša Jakop (Rojena v narečje in za narečje), Alenka Valh Lopert (Kako posredovati zakonitosti knjižnega je-zika, da to ne bo suhoparna slovnica, pač pa zgodovinsko bogastvo glasov, oblik, stavčnih zgradb), Irena Stramljič Brez nik (Profesorica in raziskovalka z velikim srcem), Natalija Ulčnik (Profe-sorica, ki navdušuje in navdihuje), Me-lita Zemljak Jontes (O moji profesorici Zinki Zorko), Simona Pulko (Profesori-ci Zorko – izjemni učiteljici), Branislava Vičar (Zinka Zorko – profesorica, ki ni govorila nam, temveč z nami), Drago Unuk (O moji profesorici Zinki Zorko), Igor Grdina (Iz spominov na gospo pro-fesorico), Jožica Čeh (Spominski zapis o profesorici), Marjan Pungartnik (»В тишине бессонной ночи эти строки родились«), Milan Razdevšek (Genera-cija ravenskih gimnazijcev 1963–1967), Barbara Volmajer (Spomini na profe-sorico Zinko Zorko), Metka Volmajer (Spomini na Zinko Zorko).V četrtem sklopu spominov se Zinke Zorko spominjajo sošolci iz gimnazije. Zapišejo, da se je v razredu kmalu pre-poznala kvaliteta in kvantiteta njenega znanja, da je bilo njeno mnenje upošte-vano, a je bila kljub vsemu skromna, duhovita in vedno pripravljena poma-gati. Že kmalu se je izpostavila njena nagnjenost k literaturi, njeni spisi so bili vedno posebni. Kot sošolke se je spo-minjajo: Ivan Erker (Moja gimnazijska sošolka Zinka), Jasna Vončina Stefan (Zinka in »mi«), Slavica Ajd (Sošolki).V petem sklopu Zinko skozi spo-mine predstavi družina, in sicer otroci, —  243  —Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reportsvnuki, sestra, nečaki, sestrična. Lepi in topli so spomini hčerke in vnukov, ki pišejo o njenem prvem srečanju z oče-tom in dedkom, o njeni navezanosti na zemljo. Njena sestra zapiše, da je dru-žina bila in je zelo povezana. Sestrična spomine zaključi z zahvalo njej, ki je bila kažipot mnogim – zaradi svoje pre-prostosti, skromnosti, delavnosti, vere, dobrote … Spomine zapišejo: Lilijana Zorko (Moji mami je ime Zinka Zorko), Melita Šumer (Moja babica), Kristina Zorko (Naša babica), Cilka Možič (Le-pova družina), Marica Kašman (Moji spomini), Jurij Lep (Zinki Zorko s spo-štovanjem in ponosom).Šesti sklop je Sožalno pismo družini Zorko, ki ga je poslal predsednik Repu-blike Slovenije Borut Pahor.Sedmo poglavje je Bibliografija, v kateri so zajete vse objave profesorice Zinke Zorko.Izdajo zbornika je pospremila prire-ditev, na kateri se je Velika dvorana v Hramu kulture Arnolda Tovornika pre-imenovala v Dvorano Zinke Zorko. Na prireditvi so se predstavili učenci OŠ Brezno-Podvelka, podružnica Kapla na Kozjaku, z narečno obarvano točko, v kateri so se preko narečne besede spo-minjali gospe Zorko in njenih obiskov rojstne Kaple ter njenega pristnega in prijaznega stika z domačini. S folklor-nim nastopom so program oplemenitili učenci OŠ Selnica ob Dravi, podružnica Gradišče na Kozjaku. Nastopil je tudi njej ljubi pevski zbor MPZ Pavza iz Selnice ob Dravi, ki je zapel dve ljud-ski – prekmursko in koroško, kar se navezuje na njeno raziskovalno in po-klicno pot. Točke sta med seboj povezali moderatorki, ki sta se ob vsaki napovedi ustavili na eni izmed postaj življenja Zinke Zorko – rojstvo (Kapla), šolanje in snovanje družine, znanstvenorazi-skovalni dosežki.Prireditev se je zaključila z bese-dami Zinke Zorko ob prejemu Zoisove nagrade za življenjsko delo:Majhni smo in smo obstali med velikimi. Od malih in od velikih se razlikujemo zo-pet zaradi našega jezika. Zato bodimo ponosni na svojo materinščino, na svoj slovenski jezik. Branimo njegovo dosto-janstvo in suverenost tako, da pri nas slo-vensko govorimo in pišemo na vseh rav-neh obstajanja, in radostno sanjajmo tudi svoje narečje. In bodimo v vsem pošteni, odkriti, sočutni in solidarni. Bodimo torej hvaležni in veselo vznemirjeni raziskoval-ci Življenja. Na naš slovenski in univer-zalni način. (Povzeto po javni zahvali dr. Zinke Zorko ob prejemu Zoisove nagrade za življenjsko delo 22. novembra 2013 v Unionski dvorani v Mariboru.)Prireditev so povezovali rdeči tulipani in šopi trave, ki so krasili oder. Rdeči tulipani, ker jih je imela Zinka Zorko rada in ker je bila njena barva rdeča; trava je predstavljala njeno navezanost na domačo zemljo:Na eni izmed številnih skupnih poti na simpozij mi je razlagala, da je njena barva rdeča in da ima še posebno rada rdeče tulipane. Rdečo barvo je povezovala s kr-ščansko simboliko Jezusove krvi, ki jo je prelil, da bi rešil ljudi vseh grehov, zato je rdeče pobarvan velikonočni pirh vedno posvetila domu in družini. Pripovedovala mi je o Mariji Magdaleni, ki je oznanje-vala, da je videla Gospoda, cesar Tiberij pa je imel do nje nespoštljiv odnos in jo je zasmehoval, dokler se jajce v njeni roki ni obarvalo rdeče.Menda so tudi Grki za srečo barvali rdeče pirhe. Zagotovo pa ji je Lahezis z rdečo barvo namenila najvišje umske sposob-nosti, voljo in dodatno življenjsko silo, da opravi veliko delo na področju slovenske dialektologije, za katerega je bila poklica-na. (Jesenšek 2020: 7)Barbara Volmajer, Metka Volmajer, Oto Vogrin

ZINKIN ZBORNIK. Ur. Marko Jesenšek

https://kuscholarworks.ku.edu/bitstream/1808/33859/1/21_SC_vol.%2013%20no.%202.pdf

ZINKIN ZBORNIK. Ur. Marko Jesenšek

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

KU ScholarWorks (Univ. of Kansas)