The author of the paper presents the posthumous edition of the collection  Tihožitja in Besi (2019) by the Slavicist and linguist Erich Prunč

Čeh Steger, Jožica

Slovene

KU ScholarWorks (Univ. of Kansas)

—  225  —Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, ReportsO IZIDU POSTHUMNE PESNI-ŠKE ZBIRKE ERICHA PRUNČA  Erich Prunč: Tihožitja in Besi.  Celovec: Mohorjeva družba, 2019.Prof. dr. Ericha Prunča sem imela pri-ložnost spoznati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot lektorica za slo-venski jezik na Inštitutu za slavistiko in Inštitutu za uporabno in teoretično pre-vodoslovje Univerze Karla in Franca v Gradcu. Kot predstojnika prevajalskega inštituta, ki mu je bil predan z dušo in s srcem, ga je bilo tam mogoče srečati od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera. Spominjam se, da me je tedaj zelo pri-jazno sprejel in z zanimanjem spremljal moje delo. Dr. Erich Prunč, slavist in jezikoslovec svetovne razsež nosti, se je intenzivno posvečal tudi slovenski literarni vedi, še zlasti starejši slovenski književnosti na avstrijskem Koroškem. Z raziskavo o Urbanu Jarniku, sodob-niku Franceta Prešerna, si je leta 1983 pridobil habilitacijo in leta 1987 izdal kritično izdajo Jarnikovih del v treh knjigah.Dr. Prunč, doma iz Straše vasi (Schreckendorf) pri Škocjanu v Pod-juni, si je vse od mladostnih let naprej zelo prizadeval za dvig in razmah slo-venske kulture na avstrijskem Koro-škem. V domačem okolju je izpričal tudi svojo gledališko nadarjenost. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je z ustanovitvijo gledališkega odra Mladje ustvaril umetniško prepričljivo gleda-liško dejavnost na Koroškem. Pojavljal se je v vlogi režiserja in igralca. Zato nemara ni bilo zgolj naključje, da se je tudi v zadnjih letih svojega življenja z vso raziskovalno vnemo in znanjem posvetil slovenski dramatiki oziroma njenim zametkom. Našel je že močno načet rokopis Kapelskega pasijona, ki je nastal med letoma 1771 in 1800, posa-mezni deli oz. verzi pa so iz 17. stoletja in predstavljajo najstarejše slovensko dramsko besedilo. Leta 2016 je v so-delovanju z dr. Matijo Ogrinom izdal Kapelski pasijon v knjižni obliki in pri-speval nov, izjemno dragocen kamen-ček v zakladnico slovenske literarne zgodovine. Že zelo bolan je v zasedbi kapelskih igralcev doživel tudi njegovo uprizoritev.Čeprav je znano, da je Erich Prunč v mladeniških letih pisal tudi pesmi, jih najbrž ni bilo prav veliko, ki so ve-deli, da je njegova lirska žilica utripala tudi v zrelejših letih. Zato je še toliko bolj dragocena posthumna izdaja zbir-ke Tihožitja in Besi (2019), ki prinaša s ponatisom njegove prve zbirke Ti-hožitja tudi prvi natis zbirke Besi iz pesnikove zapuščine. Pesniška zbirka Tihožitja in Besi je nastala z dovolje-njem pesnikovega sina Luka Prunča v uredništvu dvornega svetnika dr. Regi-nalda Vospernika pri Mohorjevi družbi —  226  — Slavia Centralis 2/2020Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reportsv Celovcu in v sodelovanju s Slovensko matico v Ljubljani. Spremni besedi sta napisala dr. Matjaž Kmecl in dr. Regi-nald Vospernik.Erich Prunč se je s prvimi pesni-škimi objavami oglasil v reviji Mladje pod psevdonimom Darle Niko v družbi koroških ustvarjalcev Gustava Januša, Florjana Lipuša, Karla Smoleja in dru-gih. Zbirko Tihožitja je izdal leta 1965 v samozaložbi s pomočjo Janežičevega sklada, natisnila pa jo je Družba sv. Mo-horja v Celovcu. Pesmi iz te zbirke so oblikovno do potankosti urejene, vsaka pesem je sestavljena iz dveh štirivrstič-nih kitic, variacije so opazne le v dolžini verza in obliki asonanc. Besedni izraz je mestoma metaforičen, spet drugje okle-ščen vsakršnega okrasa in skrčen na najnujnejše. Med uvodno (Sinja ptica) in sklepno pesmijo (Mutec) je razpo-rejenih sedem ciklov: Tihožitja, Leto, Ciklopi, Kralj Matjaž, Pesem Miklove Zale, Žalik žene in Jutra. Pod naslovom Tihožitja bi pričakovali nežno uglašene in umirjene slike iz narave in pokraji-ne, vendar ni tako. Prunčeve oblikovno urejene pesmi razkrivajo do skrajnosti razbolela čustva in stanja lirskega su-bjekta, naj gre za razdvojenost, nemir, strast, mestoma tudi za upor in še bolj za brezup. V pesnikov intimni, notranji nemir je ostro zarezala še zgodovinska stvarnost koroških Slovencev, ki je iz-povedana skozi avtorsko prepoznavne podobe in preoblikovane folklorno-mi-tološke simbole.V ciklu pesmi Ciklopi s pripisom Koroška 1964 odmevajo konkretni politični pritiski na koroške Slovence, povezani s preprečitvijo praznovanja 550. obletnice zadnjega ustoličevanja slovenskih vojvod na Koroškem. Obo-roženi osvajalci, ki uničujejo in puščajo za sabo razdejanje, simbolizirajo nasil-no potujčevanje in politične pritiske na slovensko manjšino. Toda pesnik ve, da je v deželi Ciklopov potrebno ostati in »najti vasi«. V pesmih se mestoma oglasijo misli o uporu in odrešitvi, a še pogosteje izzvenijo v brezup. Cikel Kralj Matjaž ima zapisano posvetilo: »Vsem, ki čakajo njegovega prihoda.« Prunčev Kralj Matjaž se je sicer od-pravil na bojni pohod, a se spotaknil ob lastno peto, njegov meč je okrušen, zemlja ihti in »luna liže lisaste luže kr-vi«. Vere v Matjaževo odrešitev ni več. V ciklu Miklova Zala raste iz telesa zasužnjene ženske divja trta janičarjev. Jutra se po burni ljubezenski noči pre-vesijo v praznino in grenko razočaranje. Na koncu pesnik za svojo osebno in koroško bolečino nima več besed. V sklepni pesmi z naslovom Mutec ni več upanja niti tolažbe, večer je jalov, vas je pogorela, ognjišče je ugasnilo in pesnik riše le še »neme črke v pepel«.Pesniška zbirka Tihožitja je zagleda-la luč sveta v času, ko se je slovenska poezija že odmaknila od udarniških, kramparskih verzov in znova našla pot k sebi, v krhko izpoved subjektove notranjosti, njegovih občutij in čustev. Tihožitja se vpenjajo v intimistični tok slovenske poezije, ki so ga naznanile že pesmi Ade Škerl in Slavka Juga in se je programsko uveljavil s skupinsko zbir-ko Pesmi štirih (1953) Kajetana Koviča, Toneta Pavčka, Cirila Zlobca in Janeza Menarta. Ob tem je v teh Prunčevih pesmih prepoznati tudi novoekspresio-nistične slogovne prvine, kakor sta jih v slovensko poezijo najizraziteje vtisnila Svetlana Makarovič in Dane Zajc.Med Prunčevimi Tihožitji in Besi je minilo več kot pol stoletja. Tudi v Besih so pesmi razporejene v cikle, ki tokrat spominjajo na Dantejeve kroge. Pesmi so oblikovno svobodnejše, po vsebini in izrazu blizu modernistični liriki. Tematsko so zdaj osredinjene —  227  —Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reportspredvsem ob osebni erotiki. Izpovedu-jejo ljubezensko strast, hrepenenje in željo po ženski bližini ter njeni lepo-ti. A v lirskem subjektu se tudi tokrat prepletajo navzkrižna občutja. V pesni-kovo duševnost so se naselili nepomir-ljivi demoni, ki sprevračajo ljubezen v sovraštvo, upanje v brezup in strast v bolečino. Tudi beseda počasi usiha in pesnik si slednjič zaželi le še miru in spanja. Uvodna pesem Prvega kro-ga, ki se imenuje Uspavanka, znova ne zaziblje v umirjeno, sladko spanje. Ko naznanja noč brez spanja, odpira grenke spomine, bolečino, ponižanje, razočaranje, neizpolnjeno upanje, tudi odtujenost. Toda pesnik vedno znova išče tudi lepoto in upanje. Med ljubim in sovražim pričakuje novo pomlad, novo energijo. S strastjo, ki jo simbolizira ne-naden izbruh gejzirja, bi želel prebuditi lepoto in ljubezen ali spečo Trnuljčico. Slednjič ga preplavi hrepenenje po Lepi Vidi, a to se v naslednjem hipu prevesi v bridko spoznanje, ki ne dopušča več nobenih iluzij. Tam daleč za devetimi deželami ne domuje Lepa Vida, tam daleč za devetimi deželami kosi le smrt.Posthumna publikacija Tihožitja in Besi (2019) predstavlja Ericha Prunča kot pretanjenega izpovedovalca in iz-brušenega stilista, ki je na samosvoj in izviren način dodal kamenček v mozaik slovenske intimistične in modernistične lirike ter jo obarval z lastno bolečino in bolečino koroških Slovencev.Jožica Čeh StegerFilozofska fakulteta Univerze v Mariboru jozica.ceh@um.siPOGLED V JEZIK IN IZ JEZI-KA: ADI VIDOVIČ MUHA OB JUBILEJU. Ur. Mira Krajnc Ivič, Andreja Žele. Maribor: Univerzitetna založba Univerze, 2020. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 133). 272 str.Monografija zajema osemnajst prispev-kov, povezanih s temami, ki so tudi sicer bile in so še sestavni del študij in obrav-nav zaslužne profesorice Ade Vidovič Muha. Predstavitev monografije je zato kratek pregled posameznih prispevkov.Marko Snoj v prispevku O priimku Muha razmišlja o veljavnosti latinske krilatice nomen est omen.Na slovensko jezikoslovje je ime-la odločilen teoretični in metodološki vpliv praška šola. O tem piše Marko Jesenšek v prispevku Ada Vidovič Muha o povezavah med slovenskim in češkim jezikoslovjem. Pomembno, če že ne osrednje področje preučevanja A. Vi-dovič Muhe je slovensko besedotvorje oz. slovensko skladenjsko besedotvorje, z upoštevanjem pretvorbeno-tvorbene-ga vidika. Eden manjših, a pomembnih segmentov tega obsežnega področja so manjšalnice. Te z vidika frazeološke ra-be ovrednoti prispevek Erike Kržišnik in Nataše Jakop Samostalniške manj-šalnice kot sestavine frazeoloških enot. Kako so besedotvorne zmožnosti slo-venščine uporabljene v aktualni pravni terminologiji v prispevku Istokorenska (ne)vzporednost izrazov za pomen vr-šilca dejanja in nosilca stanja v prav-nem terminološkem slovarju predstavlja in komentira Irena Stramljič Breznik, medtem ko na izjemno tvorbeno vital-nost slovenščine, ki je še kako bistvena za nadaljnje razvijanje slovenskega iz-razja, v prepletu pomena s tvorbo in tudi stilistiko rabe opozori Boris Kern v pri-spevku Obrazilna kombinatorika v be-sedotvornih sestavih glagolov čutnega 

O IZIDU POSTHUMNE PESNIŠKE ZBIRKE ERICHA PRUNČA

https://kuscholarworks.ku.edu/bitstream/1808/33854/1/16_SC_vol.%2013%20no.%202.pdf

O IZIDU POSTHUMNE PESNIŠKE ZBIRKE ERICHA PRUNČA

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

KU ScholarWorks (Univ. of Kansas)