Munda Hirnök, Katalin

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Katalin M unda Hirnök Pregled etnološk ih  zvezkov o  Slovencih na MadžarskemČlanek obravnava razvojno pot etnoloških publikacij o narodnih in etničnih m anj­šinah na  Madžarskem s posebnim poudarkom na etnoloških zvezkih Slovencev na Madžarskem. Pri predstavitvi etnoloških zvezkov avtorica izpostavlja predvsem tiste teme, ki so z  etnološkega vidika m anj raziskane in obdelane.The paper looks at ethnological publications on national a n d  ethnic minorities in Hungary, focusing on ethnological publications o f Hungarian Slovenes, a n d  especially on the themes that so fa r  have been overlooked by ethnologists.UvodRedno izdajanje zbirk etnoloških razprav o narodnih in etničnih manjšinah na Madžarskem ima že več kot četrtstoletno tradicijo. Pobudnika izdaj takšnih zbirk sta bila priznana madžarska etnologa Gyula Ortutay in Ivän Balassa. Predstavitev prvih etnoloških zbirk v nemščini, slovaščini, romunščini, srbohrvaščini in slovenščini, ki jih je izdalo Madžarsko etnološko društvo, je bila leta 1975 ob priložnosti prve M ednarodne konfe­rence o raziskovanju etnologije narodnosti v Bčkescsabi. Serije od takrat redno izhajajo, njihovo skupno število je več kot šestdeset. Izhajanje etnoloških zbirk je v začetku 90. let 20. stoletja za kratko zastalo, toda leta 1993 se je urejanje zbirk razmahnilo in celo razširilo, tako je npr. izšel zvezek o Romih.Na podlagi Zakona št. LXXVII. o pravicah narodnih in etničnih manjšin iz leta 1993' (zakon priznava trinajst avtohtonih narodnih in etničnih manjšin) se je v Madžarskem etnološkem društvu porodila potreba po poglobljenejšem raziskovanju ljudskega izroči­la maloštevilnih Bolgarov, Grkov, Poljakov, Armencev, Srbov, Slovencev in Rusinov.1 1993. evi LXXVII. törveny a nemzeti es etnikai kisebbsegek jogairol. (Zakon št. LXXVII. iz 1. 1993 <> pravicah narodnih in etničnih manjšin.), v: Magyar Közlöny (Budapest), St. 80: 1638-1664.231TKADITIONES 31/1., 2002Tako je Narodnostni oddelek Madžarskega etnološkega društva prevzel skrb za izdajo slovenskega zvezka, ki bi ga rad objavil vsako drugo leto, tudi kot serijo.Predhodnica slovenskih (in tudi hrvaških in srbskih) etnoloških zvezkov je bila serijska izdaja Etnografija ju žn ih  Slovanov na Madžarskem.2 V letih 1975 do 1993 je izšlo deset zvezkov z razpravami v hrvaškem, srbskem in slovenskem jeziku.Pregled etnološk ih  zvezkov o  S lovencih na MadžarskemOd leta 1997 so izšli trije zvezki.3 Uvodni del pivega zvezka prinaša historiat doteda­njih prizadevanj za izdajanje etnoloških publikacij narodnosti na Madžarskem ter pred­stavi slovensko manjšino na Madžarskem (kratek pregled zgodovine Slovencev na Madžarskem, najpomembnejši geografski podatki in strnjen pregled o tem, kje in kakšni etnološki prispevki so bili že objavljeni o Slovencih na Madžarskem). Drugi del vsebuje razprave, sledi pa etnološka bibliografija. V drugem in tretjem zvezku je vsebina raz­porejena v naslednjih razdelkih: razprave, gradivo, obletnice, etnološka bibliografija. Posebnost etnoloških zvezkov je, da so prispevki objavljeni dvojezično (v slovenščini in v madžarščini) in s povzetki v angleščini, tako dosežejo širši krog bralcev.Od številnih zanimivosti etnoloških zvezkov o Slovencih na Madžarskem naj pouda­rimo predvsem tiste teme, ki so etnološko manj raziskane in obdelane. Mednje nedvom­no sodijo: Slovenci v Taranyu (šomodski Slovenci), borovo gostüvanje pri porabskih Slovencih ter sakralni spomeniki porabske preteklosti.Avtorica Tiinde Dravec se je lotila manj raziskane in poznane teme o Slovencih v Taranyu v županiji Som ogy/ tj. zunaj območja avtohtone poselitve Slovencev na Madžarskem.Prvi del prispevka prikazuje naselitev Slovencev iz Prekmurja v Tarany in v okoliške vasi ter zgodovinske podatke o vasi Tarany na podlagi madžarskih in slovenskih virov. Slovenci iz Prekmurja so se preselili v županijo Somogy v 17. in 18. stoletju, in sicer v dveh stopnjah. Pivič po 1. l600, ko so Turki zasedli Veliko Kanižo. V vaseh Agarev, Häromfa, Tarany so se katoliški Prekmurci naselili okrog 1. 1624. Stoletje pozneje se je več protestantskih družin preselilo v okolico Surda, na posest grofa Festeticsa. Razen v Surdu so živeli še Slovenci v vaseh Mihäld, Sand, Liszo, Szent Peter, Bükkösd (Porrog) Szentpäl, Porrog, Pat, (Porrog) Szentkitäly, Iharos, (Iharos) Bereny, (Ötvös) Konyi.Slovence v Taranyu omenja že Anton Trstenjak, ki je v svojem rokopisu iz 1. 1903 omenil, da »nahaja se še peščica Slovencev tam doli pod Kanižo. V okraju Nagy Atäd je1 V publikaciji Etnografija ju žn ih  Slovanov (v nadaljevanju EJSM) je bilo objavljenih deset slovenskih prispevkov: Irena Pavlič, Podaraj. Prispevek k slovenskim ženitovanjskim Segam v Porabju, v: EJSM 1, Budimpešta 1975, 149-155; Niko Kuret, Pust (-Fa.šenek-) v Porabju, v: EJSM 2, Budimpešta 1977, 52-61; Käroly Madächy, Pridelovanje in uporaba ajde pri Slovencih v Železni županiji, nav. delo, 143-149; Marija Kozar - Mukič, Ljudska meteorologija na Gornjem Seniku, v: EJSM 3, Budimpešta 1979, 149-157; Vilko Novak, Življenje in delo Avgusta Pavla, v: EJSM 4, Budimpešta 1982, 7-27; Irena Pavlič, Žetveni in mlatveni običaji v Porabju, v: EJSM 5, Budimpešta 1982, 103-118; Jozsef Csaba, Običaji o  povezavi z vodnjaki in naravnimi studenci v slovenskih vaseh v Železni županiji, nav. delo, 119-132; Marija Kozar - Mukič, Šege ob rojstvu na Gornjem Seniku, v: EJSM 7, Budimpešta 1985, 197-205; ista, Podatki o  etnološkem raziskovanju Slovencev na Madžarskem, v: EJSM H, Budimpešta 1987, 7-31; Ernö Eperjessy, Monoštrska bitka v ljudskem izročilu Slovencev na Madžarskem, nav. delo, 31-63.•* Etnologija Slovencev na Madžarskem 1., Budimpešta 1997 (izšlo 1998), 104 str.; Etnologija Slovencev na Madžarskem 2., Budimpešta 1999 (izšlo 2000), 187 str.; Etnologija Slovencev na Madžarskem 3-, 2001 (izšlo 2002), Budimpešta, 140 str.1 Tiinde Dravec, O Slovencih v Taranyu, v: Etnologija Slovencev na Madžarskem 1, Budimpešta 1997, 67-82.2323 K. Munda Hirnök, Pregled etnoloških zvezkov o Slovencih na Madžarskemvas Tarany in v tej vasi prebiva še med trdimi Madžari 1597 Slovencev. Kaj jih je tja zaneslo, ne vem. Obiskal jih bodem ob prvi priliki ter popisal njih življenje.«5 To je tudi naredil in izkušnje opisal v knjigi iz 1. 1906.6Avtorica v drugem delu prispevka išče odgovor na vprašanje, koliko slovenskega se je ohranilo v družbeni, materialni (prehrana, oblačenje, dninarsko delo) in duhovni (življenjske in koledarske šege) kulturi ljudi, katerih predniki so se preselili iz Prekmurja v županijo Somogy. Avtorica ugotavlja, da ima "izročilo prebivalcev vasi Tarany ... korenine v slovenski kulturi. Podobna je noša, priprava jedil. Največ skupnih motivov je pri ženitovanju. Slovenci v Taranyu in v Železni županiji ter v Sloveniji v Prekmurju prav tako poznajo lik pozvačina ... Podobni elementi so pri mrtvaškem odru, pogrebu, podobni so znaki, ki oznanjajo približajočo smrt.»7Prispevek je pom em ben z več vidikov. Opozarja na obstoj maloštevilne slovenske skupnosti, ki je bila dozdaj prezrta, kajti dozdajšnje raziskave (tudi etnološke) o Sloven­cih na Madžarskem so se osredotočile skoraj izključno na območje avtohtone poselitve, na Slovensko Porabje. Raziskovanje Dravčeve O Slovencih v Taranyu je posredno spodbudilo zanimanje tudi drugih strokovnjakov. Tako je Marija Kozar Mukič 1. 1990 raziskovala ljudsko izročilo Slovencev v Taranyu.“ Magnetofonski posnetki so zanimivo gradivo ne le za etnologe, temveč tudi za jezikoslovce. Dravčeva predstavitev ljudske kulture je dobro izhodišče za nadaljnje poglobljene raziskave.Če primerjamo v prispevku omenjene elemente ljudske kulture z opisom Bellositsa,9 Sinkovitsa“1 in Gönczija" iz 19. in 20. stoletja, lahko odkrijemo precej podobnosti. Za zgled lahko navedemo lik pozvačina po Bellositsu in po Dravčevi. O pozvačinu piše Bellosits naslednje: «Goste vabi na gostovanje pozvač (zvač ali pozvačin). Njegov klobuk ali čepico, narejeno iz  trdega papirja v obliki sladkornega klobuka, okrasijo s pisanim i trakovi in um etnim i cvetlicami; na ramena, pleča in prsi m u obesijo polno  pisanih brisač; pogosto m u obesijo tudi na škornje zvončke. Ob strani m u visita dve čutari; v eni ima vino, v drugi p a  proso. Kogar hoče potegniti, temu p o n u d i najprej prosa in šele, ko m u nasede, m u p o nud i vina, da pije na zdravje novega para.«'2 Lik pozvačina še danes poznajo Slovenci v Taranyu: •Pri vabljenju je  imel pom em bno vlogo pozvačin  -  pozovič. Zvečer p red  poroko je  znova obiskal sorodnike, ki so bili vabljeni. Ponujal j im  je  koruzni kolač (kukoriš) in vino iz  tkane torbe, terjih vabil na ženitovan- je. Pozovič je imel prazn ično  obleko, na klobuku p a  trakove«.'* Z nadaljnjimi raziska­vami bi prav gotovo odkrili še več arhaičnih kulturnih elementov, ki so jih ohranili Slovenci v Taranyu in ki jih poznajo tudi v Prekmurju (npr. lik pozvačina) ali celo take, ki jih v Prekmurju več ne poznajo.5 Rokopis Slovenci na Ogrskem hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ltkp. oddelek, stari fond 193, 471 str.Anton Trstenjak, Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem. Zgodovinska, narodopisna in književna črtica. Ljubljana, 1906, 115 str.7 Tiinde Dravec, nav. delo, 78-79.* Marija Kozar - Mukič, -Zaj lepau pride ono, ka margemo, pa nede nas več?- (Slovenci v Taranyu), v: Zbornik soboškega m uzeja 1. Murska Sobota, 1991, 101-110.9 Bellosits Balini, A zala — es vasmegyei vendek, v: A z O sz trd k -M agyarMonarchia irdsban es kepekben IV, Vlil. Becs, 1896."* Sinkovits Elek, Vendek. Vasvärmegye. Budapest, 1898." Gönczi Ferenc, A zatam egyei vendek. Kaposvär, 1914.17 Bellosits, nav. delo, 255.u Dravec, nav. delo, 74.233TRADITIONES 31/1., 2002Osrednji prispevek drugega etnološkega zvezka je razprava Ernöja Eperjessyja o borovem gostüvanju pri porabskih Slovencih.M Avtor že dolga leta raziskuje to pustno šego pri porabskih Slovencih, njen izvir in različice inačice pri narodih, ki živijo ob slovensko-madžarsko-avstrijski meji. Na podlagi strukture omenjene šege avtor ugotav­lja, da so njene medetnične povezave razvidne tudi za neetnologe. Številni podatki potrjujejo, da te tradicije ne poznajo samo v Slovenskem Porabju, temveč tudi v madžarskih vaseh železnožupanijskih pokrajin Örseg in Hegyhät; šega je poznana na obeh straneh madžarsko-avstrijske meje vse do Mosonske ravnine (Nemci, tj. Hienci), pri gradiščanskih Hrvatih in seveda tudi pri Madžarih. Šega je torej izpričana v vzhodnih in jugovzhodnih predelih Avstrije, na Goričkem in drugod po Prekmurju v Sloveniji, po podatkih Nika Kureta tudi v dolinah Pohorja in v Beli Krajini ob hrvaški meji, v slednjih primerih v nekoliko drugačnih oblikah.15 Avtor je o območjih, kjer se pojavlja borovo gostiivanje pripravil tudi zemljevid. V nadaljevanju obravnava različna poimenovanja: pri porab­skih Slovencih borovo gostüvanje, pri gradiščanskih Hrvatih borvolič, vlečenje bora, bor vozio; v nemški strokovni literaturi se dosledno uporablja B lockziehen- v  lečenje štora, v Švici, na Bavarskem in v drugih nemških narečjih so znani tudi izrazi kot Tannenfuhr-  nesenje bora, Blockfest -  štorov praznik, Galtesfasching -  skopljen pust, Fichten­hochzeit -b o ro v a  poroka, Blöchlitag -  štorov dan, Fashinghelustigung -  pustni praznik itn. Pri Madžarih so najbolj razširjeni izrazi tusköhüzäs -  vlečenje štora, tökehüzäs -  vlečenje tnala (oba sta verjetno kalka iz nemščine), törzsökhüzäs -  vlečenje debla, mokas lakodalom -  hecna ohcet, rönkhüzäs -  borovo gostiivanje, falakodalom  -  lesena ohcet, fahäzassäg -  lesena poroka, tusköhäzassäg -  štorova poroka, trefaesküvö-  šaljiva ohcet itn. Sledi opis različic šege v madžarskem jezikovnem prostoru po podatkih strokovne literature.V drugem delu prispevka avtor opiše potek borovega gostiivanja v Porabju (od ustanovitve organizacijskega odbora, zbiranja sredstev za nakup in poseko »drevesa« ter njegovega nočnega »čuvanja« do dogodkov na lažni svatbi). Natančno opiše tudi stalne igralce in njihove vloge, kakor tudi vloge drugih našemljencev. Pri opisu borovega gostiivanja v Števanovcih in v Slovenski vesi najdemo tudi stalne tekste, ki se uporablja­jo na borovih gostüvanjih, zato ima razprava tudi veliko praktično vrednost. Avtor razmišlja tudi o prihodnosti šege in je mnenja, da bi lahko borovo gostiivanje postalo etnični simbol porabskih Slovencev, kajti kot piše avtor: »Zavoljo slikovitosti, karneval­skega vzdušja in turistične privlačnosti psevdoporoke se tu in tam poraja ideja, zakaj ne bi v skladu z novimi časi -  opuščajoč prvotno funkcijo -  priredili borovega gostiivanja v nekem kraju kar vsako leto, kakor npr. povorko našemljencev (büsojäräs) v Mohacsu na Madžarskem, ali kurentovanje na Ptuju v Sloveniji.«16Iz tretjega etnološkega zvezka naj poudarimo prispevek Ibolye Dončec o sakralnih spomenikih v Porabju.17 Tam so v večjem številu postavljali križe (leseni so starejšega, kamniti pa mlajšega izvira), v manjšem pa kapelice. Postavljali so jih ob cestah, sredi travnikov in gozdov, ob koncu vasi, na trgih in gričih. Križi so poimenovani po osebah, ki so jih postavile, ali pa po lastnikih zemljišča, na katerem stojijo. Poleg križev in" Erno Eperjessy, Borovo gostiivanje pri porabskih Slovencih, v: Kinologija Slovencev na Madžarskem 2. Budimpešta, 1999, 9-77.15 Nav. delo, 12.16 Nav. delo, 9.17 Ibolya Dončec, Sakralni spomeniki porabske preteklosti, v: Kinologija Slovencev na M adžarskem 3- Budimpešta 2001, 99-103.2345 K. Munda Hirnök, Pregled etnoloških zvezkov o Slovencih na Madžarskemkapelic najdemo tudi druga znamenja, to so kamniti kipi. Iz napisov, večinoma v madžarskem jeziku, na sakralnih spomenikih zvemo, kdaj so bili postavljeni in kdo jih je postavil, ne zvemo pa zmeraj, zakaj so jih postavljali. Danes se ljudje s težavo spominjajo zgodbic, ki so jih slišali od staršev, starih staršev, sosedov, v največ mestih so utonile v pozabo. Po pripovedovanju so sakralne spomenike ljudje postavljali predvsem ob tistih dogodkih, ki so pustili globoke sledi v njihovem življenju (spomin na prvo in drugo svetovno vojno -  izguba družinskega člana ali srečna vrnitev iz vojske, nesrečna smrt otroka itd.). Za sakralne spomenike skrbijo vaške samouprave ter prebivalci vasi. Najstarejši spomenik je iz časov Batthyänyijev na Dolnjem Seniku. Iz kamna izklesan Marijin kip pred cerkvijo je iz kapele, zgrajene 1. 1764.l!i Med današnjimi spomeniki avtorica navaja majhne lesene križe, plošče ali le kakšno gorečo svečo, ki nas opozarjajo na žrtve prometnih nesreč.Iz prispevka je razvidno, da so sakralni spomeniki sestavni del kulturno-zgodovinske preteklosti Porabja. Kakor borovo gostüvanje tako tudi sakralni spomeniki lahko obogatijo turistično ponudbo Porabja.Poleg predstavljenih je v Etnoloških zvezkih objavljena vrsta zanimivih člankov, razprav, spominov na obletnice ipd.SummaryReview o f  E thnological Publications o f  Hungarian SlovenesIn the first part o f  her article the author writes about ethnolog ica l pu b lications o n  national and  ethnic m inorities in Hungary, focusing  o n  ethnolog ica l publications o f  H ungarian S lovenes. Since  the 1970's, w h en  the first co llection s o f  e thnolog ica l treatises o n  national and ethnic m inorities in H ungary first cam e out, over  sixty v o lu m es have b een  pu blished  regularly. After a brief standstill at the beg inn in g  o f  the 1990’s the w ork w as resum ed in 1993. B ased o n  the 1993 LXXVII act on  the rights o f  national and ethnic m inorities, m em bers o f  the H ungarian E thnological S ociety  vo iced  the n eed  to initiate a detailed  research o f  folk heritage o f  the sm all num bers o f  Bulgarians, G reeks, P oles, A rm enians, Serbs, Ruthenians, and S loven es living in Hungary. T he D epartm ent o f  Ethnic Studies at the H ungarian Ethnological Society took  over the care o f  publish ing the S loven e  volum e. T he plan is to publish it every se c o n d  year. In the seco n d  part o f  the article the author exam in es  ethnolog ica l publications o f  H ungarian S lovenes, three o f  w h ich  have b e e n  pu b lish ed  so  far, and  fo cu ses o n  the th em es that have not yet b een  researched in detail by ethnolog ists. Som e o f  th ese  them es are the follow ing: S lovenes in Tarany (th ose  living in the S om ogy region), the p ine w edd in g  custom  am on g  the Porabje S loven es (the origin o f  the custom  and its variants a m on g  the nations living a long  the Slovene-Austrian border), and the Porabje S lo v en es sacral m onu m en ts to the past. A side from  these  topics, the publications contain  a num ber o f  interesting articles, treatises, etc. O ne o f  their sp ec ific  features is the fact that they are pu blished  in S loven e  and in Hungarian, and sin ce  they contain  sum m aries in the English language, can  b e  o f  interest for a broader circle  o f  read ers as w e ll. T heir b ib liograp h y  (in  a ch ro n o lo g ica l order s in c e  1735) rep resen ts  a considerable contribution tow ard our k n ow led ge  about H ungarian S lovenes, and also  an incentive  for further eth n o log ica l research.18 Marijin kip omenja tudi Marija Kozar - Mukič v dvojezični knjižici Dolnji Sanik-Alsöszölnök-Unlerzemming. Dolnji Senik, 2001, 28.235

Pregled etnoloških zvezkov o Slovencih na Madžarskem

https://ojs.zrc-sazu.si/traditiones/article/download/11776/10907

Pregled etnoloških zvezkov o Slovencih na Madžarskem

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)