V zapuščini Srečka Koporca (1900–1965) je ohranjen obsežen opus teoretskega pisanja o glasbi. Poznanih je okrog dvajset Koporčevih zvezkov, ki so nastali od leta 1926, ko je napisal prvi del glasbenega oblikoslovja, in vsaj do 1960, ko je dokončal svojo Orkestracijo. Besedilo nudi kratek vpogled v Koporčevo glasbeno teorijo, ki je v slovenski muzikologiji še precej neraziskana, zaradi obsega dostopnega gradiva pa odpira vrata za nadaljnjo raziskovanje
