Najprej naj povem, da sem prošnjo predsednice Društva za antične in humanistične študije, naj vas danes tu pozdravim v imenu prireditelja, sprejel z velikim veseljem

David Movrin

Keria Studia Latina et Graeca

Directory of Open Access Journals

199Najprej naj povem, da sem prošnjo predsednice Društva za antične in humanistične študije, naj vas danes tu pozdravim v imenu prireditelja, sprejel z velikim veseljem. Vsekakor je lepo pred seboj videti, če si sposo­dim kar verz bitniškega pesnika Al­lena Ginsberga, »najboljše ume svoje generacije«; pa ne takšnih, kakršne je gledal on v svojem Tuljenju – in bi jih lahko vsak vikend videl tudi v Ljubljani, – »uničene [...], histerične, gole, kako se ob zori vlačijo skozi [...] ulice,« ampak takšne, ki se ukvarja­jo z zanimivejšimi rečmi. Profesor Matjaž Babič, ki je teste ocenjeval, je povedal, da so bili ti letos v resnici ne­navadno dobri, da po vsem sodeč na nekaterih šolah prihaja do latinske re­nesanse; upam, da se bo nadaljevala in da ji bo mogoče sledil celo latinski barok.Najprej mi je padlo na misel, da bi tu govoril o vseh priložnostih, ki se vam z dobrim znanjem latinščine ponujajo. O tem, kako trdno podlago za študij tujih jezikov ste si ustvarili; kako je denimo celo angleščina kakih 50% svojega besedišča dobila od la­tinščine in kako je ta delež pri roman­skih jezikih še toliko večji; kako je la­tinščina ključ do študija zgodovine, jezikov, medicine, biologije, teologije in prava; kako latinščina učence do te mere oboroži z učinkovitimi študij­skimi navadami in sposobnostjo ana­lize ter povezovanja, da se na primer v ameriškem maturitetnem sistemu la­tinisti pri splošnem uspehu vsako leto odrežejo bolje od vsake druge skupi­ne. V Sloveniji teh raziskav in statistik še nimamo, ampak drznem si trditi, da položaj ni bistveno drugačen.Toda danes ne bom govoril o tem. Najprej zato, ker so v bližini dobrih dijakov največkrat tudi dobri profe­sorji; precej jih vidim tu v dvorani in prepričan sem, da so vam vse to po­vedali že sami. Pa še druga težava je; kdor preveč dokazuje, nič ne dokaže, qui nimis probat, nihil probat. Izkušnja vas najbrž uči, da je smiselno berača, ki hvali svojo malho, vzeti z rezervo, še zlasti, če vam govori z odra. Še več, vsi dobro veste, da obstaja kup zdravnikov, jezikoslovcev, pravnikov, biologov in teologov, ki latinščine ne znajo, pa vseeno ni videti, da bi jih to kaj posebej bolelo.Kako gre to dvoje skupaj? Na tem mestu bom namesto takšnih in dru­gačnih papirnatih dokazov rajši pove­dal zgodbo o dveh živih ljudeh. Pred časom sem bil na neki podiplomski poletni šoli latinščine v Rimu. To šo­lo vodi oče Reginald Foster, ki sicer dela v papeški pisarni v Vatikanu in vsak dan prevaja v latinščino okrož­VariaBINKOŠtNe ZADReGeOB PODeLItvI NAGRAD NA teKMOvANJU IZ LAtINŠČINeKeria_10_06.indd   199 1.7.2008   12:44:09200Varianice in druge cerkvene dokumente. To počne že kakih štirideset let in se zato v latinščini pogovarja bolje kot v svojem maternem jeziku. V Ameriki ima dobesedno kulten status; vsako poletje se pri njem zbere skrajno bar­vita gruča latinskih profesorjev, od učenih bostonskih katolikov do ra­dovednih pripadnikov najbolj čudaš­kih kalifornijskih subkultur. Poleg privlačnosti latinščine ima pri tem najbrž nekaj opraviti tudi genius loci večnega mesta, še več pa verjetno sam Reginald Foster in njegova ne čisto klasična osebnost. Sem sodi tudi to, da ta zelo glasni karmeličan za pouk v svoji šoli, kjer skozi dva poletna me­seca preživi po šest zelo intenzivnih ur na dan, noče nobenega plačila in študente kot nekakšen Sokrat pouču­je zastonj.Ampak če se vrnem nazaj k na­ši temi; ravno o težavnem razmerju med akademsko širino in specializa­cijo smo se tisto poletje pogovarjali razmeroma veliko. Takrat je Foster povedal za primer nekega svojega študenta, ki mi do danes ne gre iz gla­ve, tako zelo poveden je. Ta študent je pripravljal doktorat iz umetnostne zgodovine na eni najboljših svetov­nih univerz, članici Ivy League; prav­zaprav ga je že napisal in oddal, čakal ga je le še zagovor. V disertaciji se je posvetil poslikavam v eni od rimskih bazilik, pri svetem Pavlu zunaj ob­zidja, če je kdo natančneje seznanjen z rimsko sakralno arhitekturo; s po­letno šolo je torej ubil dve muhi na en mah, pilil je svojo latinščino in se hkrati na kraju samem pripravljal na obrambo svoje teze. Nekega dne sta se tako s profesorjem pogovarjala o tistih poslikavah, kar ga je ta študent takole mimogrede vprašal: »Saj res, vi ste menih in boste mogoče vede­li; kaj pravzaprav pomeni tisti ptič, ki ga ves čas videvam po teh cerkve­nih slikarijah?« Foster ga najprej ni razumel: »Kakšen ptič?« – »Ta ptič, nekakšen golob,« je rekel nadebudni doktorand, »skoraj v vsaki cerkvi je nekje narisan nekakšen golob; to je najbrž neke vrste simbol ali kaj?« Kot rečeno, Foster ne sodi ravno med tercijalce in mu je izrazito vseeno, v kaj verujejo ali ne verujejo njegovi študenti, zanima ga samo njihova latinščina, ampak tu je bil res zapre­paden, bolj iz kulturne kot iz verske občutljivosti. »Kako, neke vrste sim­bol,« se je zadrl, »seveda je simbol, za Svetega Duha.« – »Aha,« je rekel tisti umetnostni zgodovinar, »zanimivo.« Malo je še pomolčal, potem pa spet vprašal: »Kaj pa je to, Sveti Duh?« Tu je Foster sklenil, da bo nesrečnega učenjaka prenehal begati. Rekel mu je, naj se ne obremenjuje s temi stvar­mi in naj se mirno naprej pripravlja na zagovor svoje teze; na zagovor, ki ga je kasneje tudi uspešno prestal.Zdaj verjetno že vsi razumete, kaj hočem tukaj povedati. Tisti mla­di doktor umetnostne zgodovine, ki ima sicer ime in priimek, je hkrati tudi metafora nekega časa. Nekoli­ko ionescovsko absurdna, ampak tak je pač čas. Je že tako, da se je danes mogoče z marsičim ukvarjati brez znanja marsičesa drugega in da tudi latinščina ni čisto nespregledljiv po­goj, condicio sine qua non, za študijsko in kasnejšo poklicno pot. Ampak vse­eno se hkrati najbrž tudi sami spra­šujete, ali ni omenjeni raziskovalec s svojo pomanjkljivo predstavo o tistem golobu, ki mu je nepojasnjeno frfotal Keria_10_06.indd   200 1.7.2008   12:44:09201po mozaikih, slabo razumel tudi nji­hove vsebine, čeprav je bil sam ver­jetno prepričan o nasprotnem; ali si ni zato prihranil vprašanj, ki bi ga pri njegovem iskanju lahko popeljala dlje; in ali niso odgovori, do katerih se je slednjič dokopal, povedali več o piscu teze kot o umetninah, ki se jih je tako pogumno lotil. In ker celo on tega ni počel brez solidne latinščine, se a fortiori lahko še vprašate, ali ni trud z marsikaterim od prej naštetih področij brez ustreznega jezikovnega znanja nekaj še bolj jalovega, pa naj k virom po lastni sodbi pristopamo na še tako metodološko izviren način.Končal bom z mislijo, ki jo je rad ponavljal Josip Plemelj, prvi rektor ljubljanske univerze in eden najbolj­ših slovenskih matematikov. Mimo­grede, zanimiv podatek o takratnem svetu in njegovem plátonskem občut­ku za celoto je dejstvo, da je matema­tika ob ustanovitvi univerze leta 1919 sodila v sklop študijev na Filozofski fakulteti; ločitev od mize in postelje so ljubljanski humanisti in matema­tiki izpeljali šele desetletja kasneje. Kot se je za profesorja na Filozofski fakulteti v tistem manj fragmentira­nem času spodobilo, je bil Plemelj ze­lo ponosen na svoj jezikovni čut in je študente rad navajal na jasno in logič­no izražanje. Posebej mu je šla menda v nos nemarna raba glagolov potrebu-jem in rabim, ki sta sinonima samo v zelo ohlapni, pogovorni slovenšči­ni. »Rabiš lahko samo nekaj, kar že imaš,« je potrpežljivo ponavljal Ple­melj, »če česa nimaš, lahko to kveč­jemu potrebuješ.« Oboje je povezal v duhovit aforizem: »Inženir, ki mate­matike ne zna, je nikoli ne potrebuje. Če pa jo zna, jo pogosto rabi.« V tem se skriva antropološka ugotovitev, ki so jo Stari ujeli v samo tri zgoščene besede: Ignoti nulla cupido.Z latinščino je v resnici nekaj po­dobnega kot z matematiko in z osta­limi svobodnimi umetnostmi ena­indvajsetega stoletja; kdor jo zna, se težko izogne njeni nenehni rabi. Kdor pa je ne zna, je po lastnih pred­stavah običajno tudi potrebuje ne. Vsem vam želim, da bi jo rabili še ze­lo zelo dolgo, in vas vabim, da sku­paj z mano zaploskate tistim, ki so jo na letošnjem tekmovanju rabili na še posebej prepričljiv način. Povedano s frazo iz Plavtovega Amfitruona, ki si ga bomo po zaslugi druge skupine ustvarjalnih latinistov in njihove do­miselne profesorice Barbare Damjan lahko ogledali danes, – nunc plaudi-te!Škofijska klasična gimnazija, 13. 5. 2008David MovrinVariaKeria_10_06.indd   201 1.7.2008   12:44:09

Binkoštne zadrege. Ob podelitvi nagrad na tekmovanju iz latinščine

Latin Language Competition AwardsNajprej naj povem, da sem prošnjo predsednice Društva za antične in humanistične študije, naj vas danes tu pozdravim v imenu prireditelja, sprejel z velikim veseljem

Movrin, David

ULPress Journals

Slovene

https://revije.ff.uni-lj.si/keria/article/download/3835/3539

Binkoštne zadrege. Ob podelitvi nagrad na tekmovanju iz latinščine

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Directory of Open Access Journals

ULPress Journals