Stergaršek, Sonja

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

3 Knjižne o cen e  in poročilaG eorges C astellan , A n to n ia  B ern ard , La Slovenie. Pariš, 1996, 127 str., ilustr.V poljudni zbirki Que sais-je? je pod številko 3.123 izšlo drobno, toda nepogrešljivo [za Francoze, predvsem!] delo Georgesa Castellana in Antonie Bernard, ki nosi naslov Slovenija. Avtorja predstavita v sedmih poglavjih in v žepnem  formatu deželo, ljudi - Slovence, preteklo in sodobno zgodovino, želje in uresničitve, kulturo, gospodarsko in družbeno usmerjenost, preteklo in sodobno književnost in umetnost. Slovenija je razgr­njena! Slovenija je prepoznavna!Otvoritveno prvo poglavje Dežela in ljudje govori o geografski razdelitvi na pet regij in njih značilnosti, o klimatskih kontrastih regij, o številu prebivalcev, ki se je od avstrijskega štetja leta 1857 (1,101.854) povečalo v skoraj stoletju in pol za 80% -  v primerjavi s Francijo, kjer se je prebivalstvo namnožilo za 50% -  in je tako ob sloven­skem štetju leta 1991 v Sloveniji 1,965.986 prebivalcev.V poglavju Preteklost Slovencev pisca seznanita bralce z zgodovino današnjih Slo­vencev od prazgodovine prek naseljevanj mnogih populacij, invazije Slovanov v šestem stoletju, do začetkov krščanstva, pod bavarsko zaščito (po letu 745). V času Habsburžanov (1278-1791) se širijo samostani. Njihova arhitektura, najprej romanska (Ptujj Brestanica, Podsreda) in nato gotska (Maribor; Celje, Kranj, Ljutomer) cveti širom po deželi. Konec 15. stoletja italijanska renesansa s kulturo in idejami ter protestantizem s Trubarjem zaznamujeta slovenske kraje. 17. stoletje gradi baročne objekte, cerkve, Valvasor napiše Die Ehre des Herzogtums Krains 11689) A. T. Linhart, predhodnik slovenske in­teligence, napiše v nemščini zgodovino Slovencev. Romantično gibanje v Evropi pre­budi v 18. stoletju ljubezen do jezika in folklore. Knjižni jezik se tako v prvih desetletjih 19- stoletja hitro razvija in F. Prešeren (p)ostane njegov najuglednejši pesnik. 1797 izda V. Vodnik pod vplivom idej francoske revolucije prvi slovenski časopis. Francoski vpliv se krepi z Napoleonovo ustanovitvijo Ilirskih provinc. J. Bleiweis ustanovi v Ljubljani 1843. lota časopis Novice, ki se ukvarjajo s problemi v poljedelstvu, gospodarstvu in načenjajo politična vprašanja. Najpomembnejši dogodek je odprtje ju žn e  železnice leta 1857, ki je povezala Dunaj prek Celja in Ljubljane s Trstom. Boj za živo slovensko književnost ne upade in, leta 1853 ustanovljeno, Društvo sv. Mohorja prične izdajati knjige v slovenščini. Odpirati se pričnejo čitalnice, najprej v Trstu, nato drugod. Zadnja tretjina 19. stoletja je v znamenju močnega nacionalnega razvoja. Povečan nemški pritisk je Slovence silil v jugoslovansko rešitev: združitev vseh južnih Slovanov, Hrva­tov, Slovencev in Srbov.Tretje poglavje Kultura in form iranje naroda  uvodoma ugotovi spremembe, ki jih je prineslo razsvetljenstvo v 18. stoletju. Poleg različnih reform se prično istočasno obli­kovati razna intelektualna jedra, npr. Academia Operosorum v Ljubljani. Poleg Biblije,419TRADITIONES 26 - Z bornik Inštituta za s lovensko  narodopisje , 1997ki doživi nov prevod med leti 1784 in 1804, prevajajo še druga pastoralna dela. Vse to pa je za knjižno slovenščino velik korak naprej. Prebuditeljem gre za znanje in je z ik  igra največjo vlogo v obdobju, ključnem za zgodovino slovenskega naroda. S protestantiz­mom, ki že uporablja tiskane knjige, se prične slovenščina uveljavljati in doba je zaznamovana z delom P. Trubarja. Od leta 7 774 se jezik zaradi obveznega šolanja prične hitro in močno širiti. Po mnenju mnogih slovenskih zgodovinarjev pomeni Kraynska Grarnmatika (1768) avguštinskega meniha M. Pohlina  mejnik in pričetek nove dobe za oblikovanje narodne zavesti, saj je postalo jasno, da se izobraževanje v šolah lahko izvaja samo v jeziku naroda. Brez univerze ali akademije pa trud ostaja na plečih posameznih zanesenjakov in ljubiteljev. Prvo moderno slovnico je leta 1808 izdal/. Kopitar, ki se je zavzemal za ustanovitev katedre slovanskih jezikov na Univerzi na Dunaju . V tem obdobju se pojavi problem poučevanja slovenščine v gimnazijah, ki so predstavljale v slovenskih deželah do 1919 najvišjo izobraževalno ustanovo. Napre­dek je viden, toda nemščina ostaja še naprej sporazumevalni jezik učenih. Poseben odstavek je namenjen Francetu Prešernu, ki je pod estetsko izostrenim mentorstvom prijatelja M. Čopa slovenski poeziji uspel prilagoditi najzahtevnejše in najbolj čiste oblike zahodnega pesnjenja. Zavest o sorodnosti slovanskih jezikov filologov (Kopitar, Dobrovski/, Safarik) skupaj z romantično zanesenostjo pesnikov (Kollar.) so privedle nekatere Slovence na misel o poenotenju vseh jezikov južnih Slovanov. Med najbolj vnete narodove prebuditelje spada duhovnik A. M. Slomšek, ki vso svojo energijo vloži v promocijo slovenskega jezika. Pravi kakovostni skok so pripravili mladi slovenski študentje na Dunaju s programom Zedinjena Slovenija (1848), ko so zahtevali tudi politične pravice na osnovi jezika in kulture.Slovenci v Jugoslaviji (1918-1980) je naslov četrtega poglavja, v katerem nas pisca peljeta po zgodovinskih in političnih dogodkih, za Slovence bolj ali manj ugodnih, od prve svetovne vojne, preko prve Jugoslavije in druge svetovne vojne do Titove Jugo­slavije. Ljudsko štetje 31. januarja 1921 prešteje 1,054.919 prebivalcev v Sloveniji od skupaj 12 milijonov prebivalcev v državi. Centralistično usmerjena Srbija zmaga na volitvah. Leta 1919 končno odprejo v Ljubljani univerzo ter mnoge znanstvene in kulturne ustanove. »Bilanca p r v e  Jugoslavije je  v očeh Slovencev dvojna: neovrgljive­m u ekonomskemu napredku in določenemu številu kulturnih realizacij nasprotuje veliko razočaranje: njihova identiteta n i bila upoštevana na političnem planu, bili so zgolj prebivalci druge cone z  ozirom na Srbe■ [str. 49]. Slovenija vstopi v novo Jugosla­vijo z voljo •■napredne' stranke, ki jo vodijo komunisti. 11. novembra 1945 je izvoljena Ljudska federativna republika Jugoslavija s šestimi republikami. Pomembno vlogo slovenskih komunistov odigrata B. Kidrič kot organizator in E. Kardelj kot teoretik. Agrarna reforma leta 1945 dokončno osvobodi Jugoslavijo nekdanjih kapitalistov. Slov­enija prične intenzivno razvijati industrijo in postane vodilna v jugoslovanskem gospo­darstvu ter tako pridobiva na samostojnosti. Razkorak med razvitimi (Slovenija, Hrvaška) in nerazvitimi republikami je vse večji. Leta 1980 živijo Slovenci bolje, vendar niso zadovoljni. •■Titova smrt 4. maja 1980 pom eni zanje konec druge »jugoslovanske- izkušnje' [str. 6l].Neodvisnost je peto poglavje. Po Kardeljevi (1979) in Titovi (1980) smrti se je pričel težak boj za oblast v Ljubljani: Srbski komunisti so leta 1982 hoteli Slovencem dati zgolj etnične pravice v federaciji. Leta 1987objavi Nova revija slovenski nacionalni program z zahtevo po političnemu pluralizmu, demokraciji, tržnem gospodarstvu in neodvis­nosti v možni jugoslovanski konfederaciji. Proces proti četverici leta 1988 slovensko javno mnenje še bolj učvrsti. Po desetdnevni vojni, junija 1991, se federalna vojska4205 Knjižne o cen e  in poročilaprične 7. julija umikati iz Slovenije in Slovenija postane deJacto  suverena država. «Tako je  večstoletna pustolovščina Slovenije končana:« [str. 72],Šesto poglavje Gospodarstvo Slovenije s številkami dokazuje, da razpolaga Slovenija (leta 1993) z delovno silo, ki močno presega srednjo vrednost prejšnje Jugoslavije in mnogih vzhodnih držav v Evropi. Raznolikost tal in klime omogočata v Sloveniji tudi raznoliko poljedelstvo. Gozdovi predstavljajo naravno bogastvo dežele in pokrivajo 50% ozemlja. Razvita je metalurška industrija, ki je najmočnejša, dalje lesna industrija ter industrija usnja in tekstila. Rudarstvo ima svoje temelje v srednjem veku, saj je bil rudnik živega srebra v Idriji med najpomembnejšimi v Evropi. Avtomobilska industrija Revozv  Novem mestu izvaža v Francijo 80.000 avtomobilov na leto. -Postkomunistična kriza, ki je  zahtevala celotno prestrukturiranje gospodarstva, še ni končana... Toda Slovenija razpolaga s prepričljivimi aduti in predvsem s kvalificirano delovno silo  [str. 85].Zadnje, najobsežnejše poglavje, Slovenska kultura , govori o slovenski književnosti, ki je najplodnejša v poeziji, medtem ko proza napreduje nekoliko počasneje, saj izobraženci zlahka sledijo evropskim tokovom. Toda v drugi polovici 19- stoletja po­stane slovenska proza zelo hitro primerljiva z zahodnimi pisatelji in seže v evropski okvir. J. Jurčič  je napisal prvi pravi roman, Jurija Kozjaka (1864) so prevedli v francošči­no. Moderno izrazito zaznamuje Iv. Cankar, največji slovenski pisatelj, ki v svojih delih izraža lepoto in bogastvo jezika ter -zdaj obupano, zd a j poetično ali ironično vizijo sveta in življenja- [str. 93]- 1888. ustanovijo katoliško naravnani pisatelji svojo revijo Dom in svet, kjer osvobojeni»estetskega nasilja« -  kot ga imenuje A. Slodnjak-, ki ga je izvajal teolog A. Mahnič, objavljajo in bogatijo slovensko književnost bolj kot pa je to kasneje priznala komunistična kritika: F. S. Finžgar, F. K. Meško, Iz. Cankar. S. Kosove­la, pesnika krasa, nihajočega med futurizmom in ekspresionizmom, je v francoščino prevedel pesnik M. Alyn ( 1965)• Občutljivi pisatelji, kot sta F. Bevk in V Levstik, ne morejo mimo socialnih težav. Slovenski junak je bliže kmetu kot pa revolucionarnim sovjetskim junakom: M. Kranjc, Prežihov Voranc - L. Kuhar, C. Kosmač, I. Potrč, A. Ingolič\ medtem ko pa se je V. Bartol zelo oddaljil od prevladujočih tokov. Najpo­membnejši pesnik-partizan  je v drugi svetovni vojni gotovo Matej Bor - Vladimir Pavšič. Drugi se odločijo za antikomunistični tabor ter postanejo po vojni -sovražniki ljudstva«, npr. N. Velikonja, A. Novačan. Karel Destovnik - Kajuh postane žrtev vojne, tudi F. Balantič, vendar pa v -antikomunističnemu taboru«. Za literarne zgodovinarje konec druge svetovne vojne običajno pomeni začetek sodobne slovenske književnosti. Po letu 1948 mladi pisatelji odkrivajo svetovne avtorje: Joyce, Kajka, Proust, T. S. Eliot, Sartre. Z zbirko Pesmi štirih {1953) se odprejo vrata novim, mladim pesnikom: G. Strniša, D. Zajc, V Taufer. Vodilni v slovenski avant-gardi je T. Šalam un (Poker, 1966). Postmodernistično gibanje 70. let je značilno za M. Jesiha, B. A. Novaka. Proza doživi modernizacijo v 60. letih: L. Kovačič, Andrej Ilieng. Mnogi pisatelji v slovenskem jeziku prihajajo iz zamejstva: A. Rebula, B. Pahor, F. Lipuš Pisatelji, ki dokončno pretrgajo vezi s preteklostjo, se pojavijo v 70. letih: D. Jančar, R. Šeligo, M. Rožanc. Brez prevodov tuje književnosti pa slovenska književnost sama ne bi bila tako odprta za tuje vplive. A. Gradnik je prevajalec italijanske, španske in kitajske poezije, M. Klopčič je prevedel Heineja, Puškina, Lermontova, poleg njih pa še velike evropske klasike. Sočasno s književnostjo pa se razvijata literarna zgodovina in kritika: F. Kidrič, A. Slodnjak, A. Ocvirk, M. Boršnik, J. Vidmar. Slovensko moderno gledališče otvori Iv. Cankar in prevladuje sceno v začetku stoletja. To sceno nadaljujejo: F. S. Finžgar, O. Župančič, F. Kozak. Eksperimentalna gledališča odprejo vrata literarni avant-gardi. Posebno mesto pa ima I. Mrak in njegove -himnične tragedije«. Arhitekt J. Plečnik in impresionisti (R.421TRADITIONES 26 - Z bornik  Inštituta za s lovensko  narodopisje , 1997Jakopič, I. Grohar; M. Jam a) so vodilni v sodobni upodabljajoči umetnosti. Po prvi svetovni vojni se pojavlja vse več novih tokov: J. Savinšek, S. Tihec in drugi. Svetovno priznani pa ostajajo umetniki: J. Bernik, J. Ciuha, Z. Mušič. V kratkem pregledu sveta glasbe so omenjeni vsi najvidnejši pretekli predstavniki slovenske resne glasbe ter komponisti: M. Kogoj, M. Bravničar, S. Osterc, ki je zaznamoval slovensko glasbeno izražanje, katerega predstavniki so: P. Ramovš, B. Arnič, L. M. Škerjanc. V. Globokar, ki je študiral v Parizu in tam tudi deloval, je neločljivo povezan z evropsko glasbeno avant­gardo. Že eno leto ( 1896) po bratih Lumiere, so pričeli predvajati filme. Slovenska kinematografija je v svojih začetkih največ črpala iz književnih del, ki so jih režirali: F. Štiglic, J. Babič, M. Klopčič. Pravi avtorski filmi so bolj redki: B. Hladnik.Iz Zaključka  tega zgoščenega »vodnika« z le redkimi pravopisnimi napakami [gre za slovenska imena] pa sklepne misli: ••Ponosna na lepoto svojih gora, razkazuje številnim  turistom bogastvo svojih cerkva, baročnih gradov, zaklade svoje folklore. Da bi le dobila pravo mesto v Evropi tretjega tisočletja.« [str. 126].Knjižica je vredna vse pozornosti zaradi svoje preglednosti, zavzetosti, dokumenti­ranosti obeh piscev ter topline, ki jo izražata. V knjižnicah pa si lahko izposodite [podatek velja za maj 1997] še najnovejšo knjigo avtorice A. Bernard: Petite histoire de la Slovenie, Pariš 1996  (NUK, UKM, SAZU, Inštitut za novejšo zgodovino) ter njeno doktorsko disertacijo Jernej Kopitar et les dčbuts de la slavistique europeenne, Pariš 1992 (UKM).Sonja Stergaršek422

Georges Castellan, Antonia Bernard, La Slovénie

https://ojs.zrc-sazu.si/traditiones/article/download/11286/10461

Georges Castellan, Antonia Bernard, La Slovénie

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)