U članku se daje pregled podataka o nastanku govora Škofje Loke. Opisuju se i povijesne okolnosti te daju podaci o vezama sa susjednim govorima.The article presents the data related to the origin of the subdialect of Skofja Loka. Historical circumstances, as well as data concerning the contacts with neighbouring subdialects have been presented. 

Francka Benedik

Slovene

The article presents the data related to the origin of the subdialect of Skofja Loka. Historical circumstances, as well as data concerning the contacts with neighbouring subdialects have been presented. VU članku se daje pregled podataka o nastanku govora Škofje Loke. Opisuju se i povijesne okolnosti te daju podaci o vezama sa susjednim govorima

Benedik, Francka

Hrčak - Portal of scientific journals of Croatia

H R V A T S K I D I J A L E K T O L O Š K I  Z B O R N IK  9, Zagreb 1995UDK 808.63-087 Izvorni znanstveni članak Primljeno XII.1988.F ra n c k a  B en ed ikInstitut slovenskega jezika, Ljubljana0  NASTANKU ŠKOFJELOŠKEGA GOVORAU članku se daje pregled podataka o nastanku govora Škofje Loke. Opisuju se i povijesne okolnosti te daju podaci o vezama sa susjednim govorima.Škofjeloški govor spada po dosedanjih k lasifikacijah  med rov- tarska narečja. Govori se v skrajnem JZ delu gorenjske ravnine ozi- roma Sorškega polja, v Skofji Loki in okolici. Na JV, SV in S meji na gorenjske govore, na SZ na selski govor, ki je v bivstvu tuđi go- renjski, le na JZ, v Poljanski dolini se stika z rovtarskim poljanskim narečjem.Zgodovinske okoliščine, v katerih je govor nastal, so bile takele. Ozemlje, kjer je danes razširjena loščina, je dobil 973 v last freisinški škof. Do tedaj je bilo ponekod gosteje, drugod redkeje naseljeno s slo- vanskim prebivalstvom. O tem pričaju slovanska imena krajev, ki so zapisana v darilnih listinah 973 in 989 : L o n ca , S u san e  (Sušani, pre- bivalci vaši Suha), Lubnic, G osteh e  (Gosteče), S abn ica  (Zabnica), S tr eso u b ro d  (Stresov brod), Z ou rska  D obrau u a , S zo iv rska  D u brau a  (sorška dobrava)1. Nekatera druga slovanska imena so zapisana v urbarjih 1291 in 1318, npr. C hotze  (1291), C hoczte  (1318)* 2. Za Godešič se sicer v najstarejših tekstih od 11. do 16. st. navaja samo nemško ime, vendar eno ledinska in osebna imena kažejo, da je bilo to prvotno eno najbolj slovanskih n aselij3, Pungert pa je bil skupaj z Gostečami prvot­P. Blaznik, Škofja  Loka in loško gospostvo, Škofja loka 1973, str. 6.M. Kos, Gradivo za h istorično topogra fijo  S lovenije I, Ljubljana 1975, str. 196.P. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložnistvo na Sorškem polju, R azprave SAZU, Ljubljana 1953, str. 173.25Francka Benedik: O nastanku Škofjeloskega govoraHrvatski dijalektološki zbornik, knj. 9, 1995, 2 5 -3 0no v lasti nekega Pribislava, kjer tuđi ime kaže na slovansko poselitev. Vsa ta imena se še danés uporabljajo. Ozemlje proti Kranju je bilo red- ko naseljeno, vendar o prvotnih slovanskih prebivalcih, kolikor jih  je pač bilo, tuđi tu priča ime Z abnica, omenjeno že v prvi darilni l i ­stini. Tu so b ili še veliki neizkrčeni gozdovi. V te kraje je škof pri- selil bavarske Nemce. Kolonizacija se je začela takoj po pridobitvi ozemlja in je bila zaključena do 1291 tako tem eljito, da v nasljednjih letih tu ni bilo več prostora za nove grunte (= družinske in gospo­darske enote)4. Nemci so tod prevladovali, asim ilirali prvotno sloven­sko prebivalstvo in za nekaj stoletij je postal govorni jezik nemško bavarsko narečje. Prebivalstvo pa se je očitno zelo mešalo, čeprav je teza F. Jesenovca, da so »Poljanci dobeseno preplavili to področje«5, moćno pretirana. Počasi je spet začel prevladovati slovenski jezik in danés o nemščini ražen priimkov ter krajevnih in ledinskih imen ni sledu.Ramovš misli o loškem govoru takole: »Poljanski dialekt, sprva omejen na zgornjo Poljansko dolino, se je širil proti Skofji Loki. Po­ljanci so si asim ilirali nemški živelj in iz sožitja je poljanski dialekt prejel poseben odtenek. Tako prekvašen poljanski dialekt nam je podan v današnjem škofjeloškem govoru.«6. Težko je pritrditi našemu dia- lektologu, da bi b il loški govor poseben odtenek poljanskega narečja, saj ga na gorenjščino ne veže nič manj če ne več pojavov kot na po- ljanščino.Loščina se k rovtarski narečni skupini uvršča predvsem zaradi svojih ritm ično-m elodičnih lastnosti, ki so posledica razvoja naglasa in kvantitete samoglasnikov. Na tem področju je stanje danés takole. Na- glas je ekspiratoren, na naglašenih zlogih obstajajo kvantitentne opo­zicije . Splošen akustični vtis poleg netonemskega naglaševanja dajejo predvsem skrajšani nekdanji dolgi samoglasniki, ki so fonetično kratki glasovi, vendar daljši od fonološko kratkih, ter poznejši naglasni pre- mik s končnega kratkega zloga na predhodnji zlog ( * m ogla  > 'meyla, * c s b é r  > 'čeber).Fonološki sistem govora je naslednji.4 P. Blaznik, n. d., str. 21.F. Jesenovec, Skofjeloško narečje, Loški razgled i 8, 1961, str. 125.6 F. Ramovš, Dialekti, Ljubljana 1935, str. 49.2 6Francka Benedik: O nastanku škof]eloškega govoraHrvatski dijalektološki zbornik, knj. 9, 1995, 2 5 -3 0Naglašeni samoglasniki Naglašeni samoglasnikiu:i ue: e  o o:oa:i ue  al H1 #Soglasnikiv m P b fl r  n t di c s zč š žk X 7O izvoru glasov bi omenila samo najvažnejše. Nekdanja dolga i: in u: sta se skrajšala v kratka glasova, njuno mesto pa sta prevzela nova dolga i: in u: ki sta nastala iz nekdanjih ejevskih in ojevskih glasov: iz e, e  in q ter o in q. Na mesto dolgih e : in o: sta prišla nek- daj kratka nenaglašena e  in o, ki sta postala naglašena po premiku naglasa s končnega kratkega zloga (tip ž en a , kosa). Nekdanji kratki i se je razvil v e, kratka u in o pa v a. Polglasnik je nastal tuđi iz kratkega a in a, vendar je tu možda tuđi varianta z e.Nenaglašeni ejevski glasovi dajejo i, samo v končnicah ostaja e. Nenaglašeni o praviloma daje u, včasih pa se je v nekaterih položajih razvil v a. Nenaglašeni i, u, e, a so včasih one meli.Za primerjavo poglejmo, kakšni so nekateri pojavi v sosednjih dveh govorih, v poljanskem in gorenjskem.Loščina nima tonemskih opozicij, gorenjščina jih  ima, prav tako tuđi poljanščina, le da je tu prišlo do poznejše metatonije. Kvantitet- ne opozicije imajo loški in poljanski govori, vendar je v loščini barva pomembnejša od same kvantitete. V tem loščina predstavlja prehod do gorenjskih govorov, ki vsaj v južnem delu kvantitetnih opozicij nimaju. Prehodnost se kaže tuđi pri naglasnih premikih. V gorenjščini je izvršen samo t. i. sekundarni premik, v loščini kot vmesnem členu poleg tega še premik tipa 'mogla > 'm oyla , v poljanskih govorih pa se je izvršil tuđi premik dolgega cirkum fleksa za zlog proti začetku besede. V tem narečju so na mestih nekdanjega dolgega cirkum fleksa ohranjene tuđi ponaglasne dolžine. Stanje je torej takole: gor. žena, kosa ; m oyla, %bdr; kolo , woza, yuwop, otaiva; loš. xze:n a , 'k o :s a ; 'm oyla , 'č e b e r , ku'lu:,27Francka Benedik: O nastanku škofjeloskega govoraHrvatski dijalektološki zbornik, knj. 9, 1995, 2 5 -3 0vu'za:, yu'lu ib , u'taiva, polj. z é :n a , k ó :sa ; 'moyla, xč e b a r ; 'kolu, 'voza,'yo lu ob , 'ptaiva.Dolgi samoglasniki, najbolj i in u, so se skrajšali v loščini in poljanščini. Samoglasniški sistem je v loščin monoftonški. To jo pove­zuje z gorenjščino, medtem ko v poljanščini obstajajo monoftongi in diftongi. Tuđi sam razvoj nekaterih glasov je enak v loščini in gorenj- ščini. V obeh narečjih so se vsi ejevski in ojevski glasovi razvili v ista glasova, v loščini v i: in u: ('p i:tk , y'liidam , 'pi:st, 'diitila, puk'liikn t,'l i :d , 'pi:č, 'vi'čiir, 'ziđe, 'zim ska, 'n i:su ; m 'liik, s'viiča, b'riiza , st'ri:xa, ni'viista; k'lu :p , 'mu:ž, yu'lu:b, 'yu:pc, 'yu:ba, 'tu :ča ; s 'kw d a , 'du:ta, 'nu:sm, 'n u :č , 'm u :č , y'nu:j), v gorenjščini pa v ozka e  in o (p étk , ylédam , p ést, d étela , p u k lékon t; let, p eć , vočir, ž e le , žen ska , nésu; m lek , sveca , b r e z a , stréxa , n ibésta; kop , m oš, yuivop, yóba, toca; škod a , dota, nosom , noč, m oč, ynoi).V poljanščini pa so nekdanja nosnika q in q ter cirkum fleksni in novoakutni e  in novoakutni o v nezadnjem zlogu dali diftonga ie  in uo (p ietk , y liédam , p es t; d ietela , p o k liekn t; lied, p ieč , 'večier; žien ska , niesu ; klupp, m uož, 'yo lu ob , yuppc; yupba, tuoča; šku oda, dupta, nupsn), é  in cirkum fleksni o pa sta se razvila v ozka é: (i:) in ó o: (u:) (m le :k , sv e iča ; b ré iz a , s tré ix a , n eveista ; no :č, m o:č ,ynóiij1. Loščina bi v tem primeru lahko imela enotnost glasov po go­renjščini, kvaliteto (i:, u:) pa po poljanščini.Od soglasnikov se je i  pred zadnjimi samoglasniki v loščini razvil v l (y'laiva, yu'lu:b, 'luč), prav tako tuđi v poljanščini (ylá:va, 'yoluob, 'luč), v gorenjščini pa v w (yiváwa, yuwop, wúc). Palatalna f  in n pa sta se enako razvila v loščini in gorenjščini, kjer sta v vseh polo- žajih dala l in n (loš. 'z e :m la , k 'ra :l, 'či:šna, 'koštan; s'tiila, 'lu kn a, k u 'r e m e , gor. zém la, k rá l, češna, ko štan ; stćla , svina, koren e), v po­ljanščini pa sta v položaju za samoglasnikom praviloma dala j l  in jn  (zé :m la , k ra :l ,  če :šn a , 1kp sten ; s te :jla , lu bá ijn a , kore ijn c). Zvenečnost končnih soglasnikov veže loščino s poljanščino, saj tu ne prihaja do nevtralizacij, medtem ko v gorenjščini na koncu nastopajo samo nezve- neči soglasniki.Kot vidimo, loščino nekateri razvoji vežejo na gorenjščino, drugi pa na poljanščino. To je tuđi pričakovano, saj leži sredi med njima. M arsikateri pojav bi se lahko razvil čisto samostojno, brez vpliva VV bivstvu isti glasovi so v loščini transkribirani z i:, u:, v poljanščini pa z é:, Ó:.28Francka Benedik: O nastanku škofjeloškegu govoraHrvatski dijalektološki zbornik, knj. 9, 1995, 2 5 -3 0sosednjega govora. Govor pa bi tak kot je lahko nastal tuđi s križa­njem omenjenih narečij. Neverjetno pa se zdi, da bi nobenega vpliva ne imelo dejstvo, da so se s tem govorom slovenizirali nemško govoreći. Koristno bi bilo poznati značilnosti tega bavarskega narečja teda- nje dobe8. Kaj naj bi bila  posledica nemščine? Ali samo še večja težnja k brisanju nekaterih značilnosti obeh sosednjih govorov, do česar na- vadno prihaja na stičiščih  već narečij? Ali izguba intonacij? Ali morda tuđi krajšave dolgih glasov, kar pa se je zgodilo na dosti širšem rovtar- skem in še katerem drugem slovenskem ozemlju? Težko je reči karkoli. Gotovo je za enkrat le to, da je loščina lep primer vmesnega govora.Sava GŠL — Škofja Loka; Lj — Ljubljana; G — gorenjščina, S — selščina, P — poljanščinaON THE ORIGINS OF THE SUBDIALECT OF SKOFJA LOKASum m aryThe article presents the data related to the origin of the subdialect of Skofja Loka. Historical circumstances, as well as data concerning the contacts with neighbouring subdialects have been presented. VV delu Otto Mausser, A ^ittelhochdeutsche G ram  m atik, Miinchen 1933, je premalo podatkov.29

On the origins of the subdialect of Škofja Loka

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Hrčak - Portal of scientific journals of Croatia