Aldo Milohnić, pozorni in obzirni raziskovalec gledališča, je zapisal gledališko zgodbo posebne vrste. Zgodba, pravim, ker gre za pripoved, ki je hkrati raziskovanje, in posebne vrste, ker gre za zgodovino uporov v slovenskem gledališču. Zgodba namreč
jemlje v bližnje srečanje tiste momente v slovenski gledališki praksi, ki so pomenili upor – s tujko, popularno v času neoavantgarde, revolt. Revolt ni revolucija. Revolt je prevratniški, ker se upira danemu stanju stvari v svetu okrog teatra, ki očitno stoji narobe, na glavi, in terja, da se zadeve obrnejo. Revolt je prevrat za 180 stopinj, revolucija pa je po izvoru pomena krožno gibanje, torej obrat za 360 stopinj. Zato se od revolucije zvrti v glavi, pa ste lahko tako kot v Disneylandu na koncu prav tam, kjer
ste bili na začetku. Upor zahteva pripoznanje delovanja gravitacije: ne leti v nebo, ampak stoji trdno na tleh. Kaj je v dvajsetem in na začetku enaindvajsetega stoletja revoltiralo slovensko gledališče
