Avtor s problematizacijo tipizacije in periodizacije produkcijskih načinov razkriva razmerje med politično ekonomijo in zgodovinskim razvojem. Pri tem se zavzema za nedeterministično, raznovrstno tipizacijo produkcijskih načinov, za njihov mnogosmeren razvoj in za različnost njihove soodvisnosti in prepletanja (artikulacije). Na temelju Marxove analize tako postavlja tezo o alternativnosti zgodovinskega razvoja z notranjo dolgoročno tendenco h globalnemu podružbljanju (komunistični perspektivi) družbenega razvoja
