Samostalnik animus zavzema v Terencijevi Andriji zelo pomembno mesto. Ob analizi primerov v Andriji ugotovimo, daje dejanska pomenska vrednost samostalnika določena z njegovo stavčno viogo in vsebinskimi dopolnili, ki natančneje pojasnjujejo njegove lastnosti. Tako je tudi zgolj s slovnično interpretacijo mogoče zadovoljivo opredeliti Terencijevo pojmovanje duševnosti, katere izhodišče predstavlja prav samostalnik animus kot središče zavesti in čustvovanja
