Po dolgem času je pred nami delo, ki se ukvarja z vulgarno latinščino, torej s tisto zvrstjo latinskega jezika, za katero bi lahko dejali, da je bila kar nekaj časa puščena ob strani

Visočnik, Julijana

Keria Studia Latina et Graeca

Slovene

Po dolgem času je pred nami delo, ki se ukvarja z vulgarno latinščino, torej s tisto zvrstjo latinskega jezika, za katero bi lahko dejali, da je bila kar nekaj časa puščena ob strani.</jats:p

Julijana Visočnik

Crossref

R. Kiesler, Einführung in die Problematik des Vulgärlateins. Romanistische Arbeitshefte 48, Max Niemeyer Verlag. Tübingen 2006. (recenzija)

Directory of Open Access Journals

ULPress Journals

145njem poglavju posveti latinščini v Egiptu, kjer so v času rimskega imperija sobivali trije jeziki: latin-ski, grški in egipčanski. Izbira do-ločenega jezika ni izbira sama po sebi, pač pa je lahko odraz moči ali dejanje, ki izraža stopnjo prilagoje-nosti. Latinščina je imela v Egiptu izredno pomembno vlogo v vojski, kjer je bila uradni jezik, Adams pa jo poimenuje tudi »super-high« jezik vojske. V nadaljevanju sledi predsta-vitev dvojezičnosti na Delosu, kjer je obstajala skupnost negotiatores; italski priseljenci so se na otoku Delosu razmeroma dobro jezikovno integrirali, kar pa je pustilo določen jezikovni pečat na ohranjenih napi-sih. Izbira jezika tudi na tem mestu ni prepuščena naključju, ampak je odvisna od mnogo dejavnikov: komu je napis posvečen, kdo ga je postavil in podobno. Prav gotovo pa že sam jezik, ki so ga v neki si-tuaciji izbrali, nosi del sporočila. Sledi še predstavitev dvojezičnosti z vsemi posebnostmi in značilnostmi v Graufesenque.V občutno krajšem poglavju se av-tor dotakne naučene latinščine, in pri tem najprej komentira prevod Babrija (Babrius), nato pa se dotakne še Klavdija Terencijana (Claudius Terentianus) in njegovega glagolske-ga oblikoslovja. V sklepnem delu še enkrat predstavi določene pojme, ki so bili še posebej povezani z jezikom in dvojezičnostjo v antiki: identite-ta, diglosija, »language attitudes«, »language policies«, smrt jezika, vojska, suženjstvo, helenizacija la-tinskega jezika, vulgarna latinščina in pismenost.Predstavljena knjiga je za preuče-vanja bilingvizma v antiki temeljno delo, saj nas ne le seznani z osnov-nimi pojmi dvojezičnosti, pač pa jo obravnava v različnih kulturnih, časovnih in jezikovnih kontekstih. Dvojezičnost je sicer prisotna skozi vso zgodovino, gotovo pa ima v vsa-ki eri določene značilnosti, ki se ne ponovijo nikoli več. Kvalitete tega dela se gotovo skrivajo tudi v tem, da je avtor najprej sistematično razdelal dvojezičnost samo, nato pa jo posta-vil v časovni okvir, ki je splošnemu vedenju dodal nove razsežnosti.Julijana VisočnikR. Kiesler, Einführung in die Pro ble-matik des Vulgärlateins. Romanistische Arbeitshefte 48, Max Niemeyer Verlag. Tübingen 2006. 136 str.RecenzijaPo dolgem času je pred nami delo, ki se ukvarja z vulgarno latinščino, torej s tisto zvrstjo latinskega jezika, za katero bi lahko dejali, da je bila kar nekaj časa puščena ob strani. S prispevki J. Hermana se je to v veliki meri spremenilo, za sabo pa je pote-gnil še mnoge druge, ki so se začeli ukvarjati z vulgarno latinščino, nje-nimi viri, značilnostmi in predvsem pomenom za razvoj romanskih jezikov. Znanstveniki so tako soča-sno z njenim »odkritjem« odstrli še pomen latinskih napisov kot edine-ga zanesljivega vira za preučevanje vulgarne različice jezika.MiscellaneaKeria_9_1_d.indd   145 17.4.2007   11:19:59146 Keria IX – 1 • 2007Knjižica, ki ima učbeniški značaj in kot takšna ni pretirano izčrpna ter natančna, je razdeljena na enajst kratkih poglavij. Začne se s stan-dardnima poglavjema o stanju in zgodovini raziskav ter z definicijo in poimenovanjem. Izbor literature v prvem poglavju v kombinaciji z bibliografijo na koncu knjige pri-naša koristno zbirko pomembnih del z obravnavanega področja. V drugem poglavju avtor zbere števil-ne definicije vulgarne latinščine, pri katerih je mogoče zaznati nekatere skupne točke, ki pa jih poudari pred-vsem Herman. Vulgarna latinščina je namreč brez časovnih omejitev (pojavlja se namreč že od 3. st. pr. Kr. pa vse do romanskih jezikov); je govorjeni jezik (besedil praktično ni) in je jezik vsakdanjega življenja. Stopnje v razvoju latinščine so pred-stavljene izvirno; v vsakem obdobju pisani latinščini doda vzporedno obliko pogovornega jezika: tako arhaični latinščini (do 200 pr. Kr.) stoji nasproti latinščina brez trdne oblike; literarni (med 200 pr. Kr. in 100 po Kr.) je nasproti pogovorna; klasični (med 100 in 400) vulgarna; pozni latinščini t.i. predromanska faza ter srednjeveški latinščini ro-manski jeziki.Učbeniški značaj knjižice potrjujejo naloge oziroma vprašanja, ki stojijo na koncu vsakega poglavja. Štiri ali pet postavljenih vprašanj ima funk-cijo ponovitve oziroma poglobitve predelane snovi. Glede na skromen obseg dela ima takšna dopolnitev še večji pomen; označimo jo lahko za zelo pozitivno.Sledi poglavje, ki ni ozko jezikoslov-no, temveč se bolj dotika zgodovine in okoliščin, v katerih se je latinščina uporabljala ter razvijala. Zgodovina posameznega jezika je pač poveza-na s splošno zgodovino, nič manj to ne velja za latinščino, ki je bila v osnovi jezik oziroma narečje majh-nega območja okoli Rima. Z njego-vim širjenjem pa se je vedno bolj in vedno dlje od svoje domovine širil tudi jezik. Nekaj pozornosti avtor nameni romanizaciji in latinizaciji novo osvojenih ozemelj; v kompletu z njima pridejo kratke predstavitve rimske vojske, kolonizacije, rimske uprave, cest, trgovine, državljanstva in rimskega šolstva, ki so vsak na svoj način vplivali tudi na širjenje ter razvoj jezika. V tem kontekstu večji pomen pripiše še krščanstvu, ki je po eni strani s svojo specifično vlogo prav tako vplivalo na razširi-tev jezika, po drugi je znotraj jezika povzročilo določene spremembe (predvsem pomenske).Glavni viri vulgarne latinščine so latinski slovničarji, glosarji, latin-ski napisi, avtorji (Petronij, Plavt), tehnični sestavki, zgodovinska dela in kronike, zakoni, listine ter krščan-ski teksti. Avtor napisom ne pripiše pomena, ki bi si ga zaslužili, saj so med vsemi ostalimi viri še najbolj odraz navadnega ljudstva. Zaradi značaja napisov ni mogoče analizi-rati skladenjskih in besediloslovnih značilnosti, omejeni smo predvsem na glasoslovne, pravopisne ter obli-koslovne posebnosti. Pomembno vlogo ima še rekonstrukcija določe-nih oblik, do katere lahko pridemo na osnovi romanskih jezikov, ter latinske sposojenske v neromanskih jezikih.Naslednji trije razdelki so namenje-ni pravim slovničnim značilnostim vulgarne latinščine. Glasoslovje, oblikoslovje in skladnjo je tudi naj-lažje preučevati. Razvoju vokalov Keria_9_1_d.indd   146 17.4.2007   11:20:00147sledijo še konzonanti ter posame-zne posebnosti pri enih in drugih. Monoftongizacija pri vokalih, ter palatalizacija, asimilacija, omaho-vanje med b in v, sonorizacija pri konzonantih so glavne značilnosti glasovnega razvoja. Tendence obli-koslovnega razvoja lahko strnemo v poenostavitev, regularizacijo izjem (npr. nepravilnih glagolov), reduk-cijo sklonov (namesto njih predlo-žne zveze), sovpadanje moškega in srednjega spola (ostaneta samo še moški in ženski) ter opisno stopnje-vanje pridevnikov. Spremembe je mogoče opaziti tudi pri glagolskih oblikah. Uporabljati se začne futur sestavljen s habeo; pluskvamperfekt, futur 2, konjunktiv perfekta in se-stavljene oblike perfekta pa izgine-jo. Štiri konjugacije so bile sicer še vidne, mešati pa sta se začeli druga in tretja. Skladenjske značilnosti so predstavljene na enostavni in kom-pleksni (sestavljeni) povedi. Najbolj znana sprememba v okviru skladnje je uporaba quod stavka namesto kla-sično latinske strukture AcI.Sledi krajše poglavje o besednem zakladu, tvorbi besed in frazeolo-giji. Pri tem je pomemben pojav sprememba pomena, da katerega pride zaradi različnih vzgibov, med katerimi ima posebno mesto prav krščanstvo. V tej zvezi je potrebno omeniti še sposojenke: grecizmi, ger-manizmi in sposojenke iz keltskega jezika, ki so svoje mesto našli prav v ljudskem jeziku. Latinski jezik in rimska kultura sta bila na začetku pod velikim grškim vplivom, ki ga je mogoče opazovati tudi v vulgarni latinščini. Grecizmi so vidni v besednjaku vulgarne la-tinščine, pa tudi v njeni slovnici. Predzadnje poglavje je posvečeno tipologiji vulgarne latinščine, v za-dnjem pa je podan povzetek in skle-pne misli, ki se iztečejo v probleme, s katerimi se srečujemo pri preuče-vanju te vrste latinščine. Omenjen je že bil problem njenega rekonstrui-ranja, sledi mu vprašanje prehoda latinskega v romanske jezike. Kje se je odvil, kako in predvsem kdaj se je to zgodilo? V dodatku si lahko preberemo tri besedila, zapisana v latinščini, ki jo lahko opredelimo kot vulgarno oziroma ji je vsaj zelo blizu. Iz 1. pol. 1. st. je odlomek iz Petronija (Cena Trimalchionis), iz 2. pol. 8. st. je parodija na Lex Salica, iz 10. st. pa sta odlomka iz Glosas emilianenses in Glosas silenses (iz Španije). Natančni komentarji k odlomkom prinašajo razlage oblik, ki bi bile nenavadne in nepravilne v klasičnem konte-kstu. Na tem mestu, postavljene v časovni in geografski okvir, ter v socialno ozadje, iz katerega bese-dila prihajajo, pa so samo plastična ilustracija pogovorne oblike jezika. Tovrsten zaključek učinkovito zao-kroži obravnavano snov, saj se lahko na konkretnih primerih poučimo o značilnostih, ki so bile na prejšnjih straneh predstavljene teoretično. Morda pogrešamo še kak primer iz epigrafskega sveta, sploh če naj bi bili napisi najbolj verodostojen vir vulgarne latinščine. Priročnik Uvod v problematiko vulgarne latinščine se lahko uporablja kot dobro do-polnilo k študiju latinskega jezika (predvsem njegovega razvoja), pa tudi kot uvod v študij romanskih jezikov in njihove zgodovine.Julijana VisočnikMiscellaneaKeria_9_1_d.indd   147 17.4.2007   11:20:00

R. Kiesler, Einführung in die Problematik des Vulgärlateins. Romanistische Arbeitshefte 48, Max Niemeyer Verlag. Tübingen 2006. (recenzija)

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Crossref

Directory of Open Access Journals

ULPress Journals

Directory of Open Access Journals