Die-casting machine

March 14, 1924

Chrysanthemum atratum Jacq. subsp. lithopolitanicum E. Mayer, subsp. nov.,- nov endemični takson jugovzhodnih apneniskih alp.

Entgegen der bisherigen Angaben wird festgestellt, dass Chrysanthemum atratum Jacq. im Gebiet der südöstlichsten Kalkalpen in den gesamten Julischen Alpen und dem grössten Teil der Karavanken gänzlich fehlt. Aus der östlichsten Gebirgsgruppe, den Kamniske Alpe, wird eine neue endemische, bisher verkannte Unterart des Chrysanthemum atratum, subsp. lithopolitanicum E. Mayer, beschrieben, die durch ihre durchgehende Schmalblättrigkeit aller Blätter, ihre abweichende Bezähnung (besonders der untersten Stengelblätter) und den zarten Habitus vom subsp. atratum, von welchem sie auch chorologisch streng isoliert ist, konstant verschieden ist. Eine Verbreitungskarte der in Jugoslawien vorkommenden Taxa des Chrysanthemum atratum- Formenkreises, nach Horvatic 1935:68 ergänzt, weist darauf hin, dass Ch. atratum subsp. atratum in Jugoslavien nicht vorkommt und dass die alpinen Taxa des Ch. atratum Jacq. (subsp. atratum und subsp. lithopolitanicum) von der nordwestlichsten mediter- ran-illyrischen Art Chrysanthemum liburnicum durch einen weiten Zwischenraum getrennt sind.V nasprotju z doscdanjimi navcdbami je ugotovljeno, da Chrysanthemum atratum Jacq. v območju jugovzhodnih apneniških Alp ne raste v vseh Julijskih Alpah in v pretežnem delu Karavank. Iz najvzhodnejšega pogorja, iz Kamniškili Alp, je opisana nova endemična, doslej prezrta podvrsta vrste Chrysanthemum atratum Jacq., subsp. lithopolitanicum E. Mayer, ki se od subsp. atratum, od katerega je tuđi horološko strogo ločena, konstantno razlikuje po svojih poudarjeno ozkih listih, po njihovi drugačni nazobčanosti (predvsem spođnjih stebelnih listov) in po nežnem habitusu. Iz karte o razširjenosti v Jugoslaviji nastopajočih taksonov iz obli- kovnega območja vrste Chrysanthemum, atratum, ki smo jo izpopolnili po Horvatiću 1935:68, je razvidno, da Ch. atratum subsp. atratum v mejah Jugoslavije sploh ne raste in da so alpinska taksa vrste Ch. atratum (subsp. atratum in subsp. lithopolitanicum) od najbolj proti severozahođu pomaknjene međiteransko-ilirske vrste Chrysanthemum liburnicum ločena z velikim vmesnim presledkom

Floristische Notizen aus Serbien. II. Podocytisus caramanicus Boiss & Heldr.

Im vorliegenden Beitrag wird die monotypische Gattung Podocytisus Boiss. & Heldr. mit der Art P. caramanicus Boiss. & Heldr. als neue Bereicherung der Flora SR Srbije veröffentlicht, da sie von uns in zahlreichen Populationen auch im serbischen Anteil des Tales des Flusses Lepenac zwischen den Orten Djeneral Jankovic und Kacanik vergefunden worden ist. Die bisherige Verbreitung von Podocytisus caramanicus auf der Balkanhalbinsel wird anhand einer Verbreitungskarte sowie seine Nomenklatur näher besprochen.V predloženem delu je objavljen monotipični genus Podocytisus Boiss. & Heldr. z vrsto P. caramanicus Boiss. & Heldr. kot novost za Floro SR Srbije, ker smo ga našli v številnih populacijah tuđi v srbskem (kosovskem) delu doline Lepenca med naselji Djeneral Janković in Kačanikom. Podrobneje sta prikazana dosedanja razširjenost vrste Podocytisus caramanicus na Balkanskem polutoku na podlagi odgovarjajoče karte raz- širjenosti kot tuđi njena nomenklatura

Beležke k flori Jugoslavije — III. Pregled genusa Pedicularis L.

Im vorliegenden Beitrag wird erstmalig der Versuch unternommen, für das gesamte Gebiet von Jugoslawien eine abgeschlossene Übersicht über die Sippen der Gattung Pedicularis L., die nach Tsoong 1956 aiuf- gegliedert wurde, abzufassen. Die bisherigen taxomomischen und choro- logischen Angaben, wie auch die entsprechenden Herbar-Belege wurden weitgehend überprüft, besonders aber wurde beachtet, dass die einzelnen Sippen an ihrem locus classicus aufgesucht und auch an weiteren natürlichen Standorten untersucht werden konnten. Den polymorphen Sippen der ser. Comosae Maxim., die im illyrisch-zentralbalkanischen Gebiet von Jugoslawien ein bemerkenswertes lokales Entfaltungszentrum aufweist, wurde grössere Beachtung zugewendet, da ihre noch immer offene morphologische und taxonomische Problematik eine zeitgemässe Klärung erfordert.U ovoj smo raspravi pokušali prvi puta dati za čitavo jugoslavensko područje cjeloviti pregled taksona roda Pedicularis, koji smo taksonomski raščlanili po Tsoongu (1956). Pritom smo provjerili dosadašnje tak- sonomske i horološke navode te odgovarajući herbarski materijal. Posebnu pažnju posvetili smo endemičnim ili rjeđim taksonima te smo ih proučavali također na njihovim prirodnim staništima ili po mogućnosti čak na njihovom klasičnom nalazištu (»locus classicus«). Polimorfne taksone iz serije Comosae Maxim., koja ima značajno lokalno razvojno središte u ilirsko-cemtralnobalkanskom području Jugoslavije, pokušali smo detaljnije istražiti, ali smo svjesni da je njihova morfološka i taksonomska problematika još uvijek u mnogočemu nejasna. Privremeno rješenje pokušali smo dati na taj način da smo na osnovu određenih fitogeografskih činjenica veći dio tih taksona označili kao samostalne vrste.V predloženom delu smo poskusili, da prvič podamo za vse jugoslo- vansko ozemlje zaključen pregled taksonov genusa Pedicularis L., ki smo ga taksonomsko razčlenili po Tsoongu 1956. Pri tem smo preverili đosedanje takscmomske in horološke navedbe ter ustrezni herbarijski ma- terial, posebno pažnjo pa smo posvetili temu, da smo posamezne endemične ali redkejše taksone proučevali tuđi na njihovih prirodnih rastiš- čih ali po možnosti ćelo na njihovem »locus classicus«-u. Polimorfne taksone iz serije Comosae Maxim., ki ima v ilirsko-centralnobalkanskem ob- močju Jugoslavije značilno lokalno razvojno središče, smo skušali podrob- neje raziskati, ob tem pa se zavedamo, da je njihova morfološka šn taksonomska problematika še vedno v marsičem nejasna. Začasno rešitev smo skušali nskazati s tem, da smo na osnovi določenih fitogeografskih đejstev večji del teh taksonov ovrednotili kot samostojne vrste

Prilog poznavanju kompleksa Saponaria sicula na Balkanskom poluotoku

Der Saponaria sicuZa-Komplex ist auf der Balkanhalbinsel durch zwei morphologisch und chorologisch gut gekennzeichnete Arten, S. intermedia Simmler 1910:473 und S. stranjensis Jordanov 1934:400, vertreten. Eigene Beobachtungen im Gelände ergaben, dass S. intermedia in ihrem nordalbanisch-südwestserbischen Areal in morphologischer Hinsicht sehr einheitlich und durchwegs auf Serpentin gebunden ist. Die Behaarung der Kelche und Blütenstiele von S. intermedia ist derart von jener bei S. sicula Rafin. verschieden, dass eine Abtrennnung als selbständige Art völlig den natürlichen Verhältnissen entspricht.Saponaria sicula kompleks zastupljen je na Balkanskom poluotoku dvjema morfološki i horološki dobro karakteriziranim vrstama. To su Saponaria intermedia Simmler 1910:473 i S. stranjensis Jordanov 1934:400. Vlastitim istraživanjima autor je utvrdio da je S. intermedia u svojem sjevernoalbansko-jugozapadnosrpskom arealu u morfološkom pogledu jasno izdvojena, a u ekološkom pogledu vezana na serpentín. Dlakavost čaške i peteljke cvijeta toliko je različita od one u vrste S. sicula Rafin. da njezino lučenje kao zasebne vrste potpuno odgovara prirodnim odnosima

Systematic evaluation of the taxon Eryngium wiegandii Adamović

Suprotno mišljenju Chatera u djelu Flora Europaea (2:323, 1968) autori uzimaju takson Ergngium wiegandii Adamović kao samostalnu vrstu, koja se dobro razlikuje od vrste E. palmatum Pančić i Visiani po konstantnim morfološkim razlikama u habitusu, veličini i osobito po obliku i urezanosti prizemnih listova i listova stabla (si. 1, 2). E. wiegandii je endem čiji je areal strogo ograničen na srednju i južnu Makedoniju i Tesaliju; dosad poznatim nalazištima dodana su i dva nova u porječju rijeke Treske (Kozjak kraj Nove Breznice i Barbaros kraj Makedonskog Broda).Contrary to Chater’s opinion in the Flora Europaea (2 :323, 1968) the authors classify the taxon Eryngium wiegandii Adamovic as a separate species, well distinguished from the species E. palmatum. Pancic and Visiani by constant morphological differences in the habitus, size and especially the shape and incisiveness of ground leaves and tree leaves (Figs. 1, 2). E. wiegandii is an endemic, whose area is strictly confined to central and southern Macedonia and Thessaly. Two new localities have now been added to those known earlier: they are in the river basin of the Treska (Kozjak near Nova Breznica and Barbaros near Makedonski Brod)

Ferulago macedónica Micevski et E. Mayer Spec. Nova — A New Endemic Species of the Balkan Penninsula

Aufgrund einer Revision der in Makedonien vorkommenden Sippen des Ferulago (/albanifera-Komplexes wird aus diesem Gebiet die neue, streng endemische Art Ferulago macedonica Micevski & E. Mayer beschrieben sowie ihre morphologische Unterschiede gegenüber den nächstverwandten Arten F. taurica Siskin und F, galbanijera (Miller) Koch näher besprochen.Na temelju revizije svojti kompleksa Feruiago galbanifera u Makedoniji opisana je nova endemična vrsta Feruiago macedonica Micevski et Mayer rasprostranjena u dolini rijeke Vardara između mjesta Gradsko i Negotino.A new endemic species, Ferulago macedonica Micevski et E. Mayer is described on the basis of a revision of the complex of Ferulago galbani- fera in Macedonia. The new species is spread in the Vardar River Valley between the places of Gradsko and Negotino

Ferulago macedónica Micevski et E. Mayer Spec. Nova — A New Endemic Species of the Balkan Penninsula

Aufgrund einer Revision der in Makedonien vorkommenden Sippen des Ferulago (/albanifera-Komplexes wird aus diesem Gebiet die neue, streng endemische Art Ferulago macedonica Micevski & E. Mayer beschrieben sowie ihre morphologische Unterschiede gegenüber den nächstverwandten Arten F. taurica Siskin und F, galbanijera (Miller) Koch näher besprochen.Na temelju revizije svojti kompleksa Feruiago galbanifera u Makedoniji opisana je nova endemična vrsta Feruiago macedonica Micevski et Mayer rasprostranjena u dolini rijeke Vardara između mjesta Gradsko i Negotino.A new endemic species, Ferulago macedonica Micevski et E. Mayer is described on the basis of a revision of the complex of Ferulago galbani- fera in Macedonia. The new species is spread in the Vardar River Valley between the places of Gradsko and Negotino