Prehrana za bolnike s težavami pri požiranju - disfagijo

Težave s požiranjem so resen problem, ki lahko vodi v življenjsko ogrožajočo podhranjenost. Če se omenjene težave pojavijo, vam priporočamo, da na to opozorite vašega zdravnika, ki vam bo lahko predpisal ustrezno prehransko podporo (prehranski dodatek, svetovanje pri dietetiku ipd.). Kljub morebitnim težavam pri požiranju je pomembno, da s prehrano zagotovite zadosten vnos hranil in s tem vzdržujete svojo telesno težo

Terminologija klinične prehrane: Motnje prehranjenosti in s prehranjenostjo povezana stanja

Izhodišča: Prehransko stanje posameznika uvrščamo med ključne dejavnike njegovega zdravja. Za učinkovito individualno in multidisciplinarno obravnavo stanj, povezanih s prehranskim stanjem posameznika, moramo dobro poznati terminologijo klinične prehrane. Ker je klinična prehrana kot medicinska stroka razvita tudi pri nas, v tujini pa so tovrstni terminološki dokumenti že na voljo, želimo tudi v Sloveniji na podlagi konsenza oblikovati enotno terminologijo. Metode: Prispevek je osnovan na podlagi eksplicitnega terminološkega dogovora. K sodelovanju smo povabili obsežno skupino relevantnih slovenskih strokovnjakov s kliničnih, predkliničnih in drugih področij, ki so povezana z dejavnostjo klinične prehrane v medicini, pri oblikovanju pa je sodeloval tudi terminolog s področja medicine. Kot izhodišče smo izbrali terminološke smernice Evropskega združenja za klinično prehrano in presnovo ter ob njih upoštevali najnovejša strokovna priporočila za posamezne pojme. Avtorji so bili v stiku prek osebnih srečanj in elektronske pošte. Pri končnem oblikovanju konsenza je sodelovalo 42 avtorjev iz 19 slovenskih ustanov. Rezultati: Predstavljamo temeljne pojme, terminološke definicije in pripadajoče slovenske termine s področja klinične prehrane. Opredelili smo osnovne motnje prehranjenosti – podhranjenost, prekomerno hranjenost, neravnovesje mikrohranil in sindrom ponovnega hranjenja. Poleg tega smo opredelili tudi s prehranjenostjo povezana stanja – sarkopenijo in krhkost. Osnovne pojme smo podprli s kliničnim kontekstom, v katerem nastopajo. Zaključki: Poenoteno razumevanje osnovnih patoloških stanj, ki jih obravnava klinična prehrana, je izhodišče za nadaljnji razvoj stroke, poleg tega pa je podlaga tudi za prehransko obravnavo in učinkovito prehransko oskrbo

Terminologija klinične prehrane: Prehranska obravnava – presejanje prehranske ogroženosti in prehranski pregled

Izhodišča: Pomembno vlogo pri prehranski obravnavi imata tako presejanje prehranske ogroženosti kot prehranski pregled, na podlagi katerega lahko postavimo diagnozo motnje prehranjenosti ali s prehranjenostjo povezane motnje. Ocena posameznikovega prehranskega stanja, ki jo pridobimo s prehransko obravnavo, je namreč ključna za načrtovanje učinkovite prehranske oskrbe. Za razvoj področja je pomembno, da so vsi termini, ki se uporabljajo pri kliničnem delu, usklajeni. Taki terminološki dokumenti v mednarodnem prostoru že obstajajo, smiselni pa so tudi za slovenščino in naše okolje. Metode: Prispevek temelji na eksplicitnem terminološkem dogovoru skupine 42 relevantnih slovenskih strokovnjakov iz 19 slovenskih ustanov. Osnova oblikovanja terminoloških smernic je terminološki dokument Evropskega združenja za klinično prehrano in presnovo, pri čemer so bili upoštevani tudi novejši izsledki klinične prehrane. Rezultati: Predstavljeni so slovenski termini in terminološke definicije s področja klinične prehrane. Opredeljeni so osnovni pojmi s področja prehranske obravnave, ki je praviloma del medicinske obravnave. Predstavljena sta pojma prehranska ogroženost in presejanje prehranske ogroženosti, ob čemer so navedeni tudi različni presejalni testi za presejanje prehranskih motenj in s prehranjenostjo povezanih stanj. Podrobno so opredeljeni tudi prehranski pregled in njegovi sestavni deli. Zaključki: Tako presejanje prehranske ogroženosti kot prehranski pregled sta bistvena za diagnostično obravnavo v okviru klinične prehrane, poenoteno razumevanje terminologije pa omogoča primerno prepoznavo patoloških stanj pri bolnikih in pripravo ustreznega načrta prehranskih ukrepov