ePrints.FRI

Solina, Franc

ZKŠT Žalec • SAVINOV LIKOVNI SALON • 15. 6.– 20. 7. 2023Taschenleerer, 2016, apnenec iz Lesnega Brda, 34 x 21 x 13 cm Metulj, 2015, apnenec iz Lesnega Brda, 53 x 40 x 19 cm Kustosinja razstave: Alenka Domjan / Spremno besedilo: Judita Krivec Dragan / Pregled besedila: Lidija Koceli / Fotografija: Franc Solina / Grafični prelom: Jure Godler /  Tisk: Grafika Gracer / Naklada: 100 kom / Leto izdaje: 2023 OBČINA ŽALECNa naslovni strani:Franc Solina, Oblak III, 2019, apnenec iz Lesnega Brda, 28 x 15 x 26 cm Razstavo je pripravil Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec,  Aškerčeva 9a, 3310 Žalec / www.zkst-zalec.si • 19. 01.–5. 03. 2023ŽivljenjepisFranc Solina (1955, Celje) je leta 1974 maturiral na oddelku intenzivne matematike Gimnazije Bežigrad. Na Univerzi v Ljubljani je diplomiral in magistriral iz elektrotehnike. Leta 1987 je doktoriral iz računalništva na Univerzi Pensilvanije v Filadelfiji. Leta 1988 je začel predavati računalniške predmete na Univerzi v Ljubljani, leta 1991 pa je ustanovil Laboratorij za računalniški vid, ki še danes deluje na Fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI). Kot dekan je FRI vodil med letoma 2006 in 2010. Od leta 2012 predava tudi na magistrskem študiju Video in novi mediji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Z novomedijsko umetnostjo se je začel ukvarjati leta 1995, ko je sodeloval s prof. Srečom Draganom pri produkciji interaktivnih umetniških instalacij. Skrbel je za tehnično plat številnih Draganovih umetniških projektov, hkrati pa je začel razvijati tudi svoje lastne umetniške ideje. Njegovo prvo odmevno delo je bila instalacija 15 sekund slave, ki je bila prvič razstavljena na Mednarodnem festivalu računalniške umetnosti v Mariboru leta 2002. Sledile so še druge interaktivne instalacije: Virtualno smučanje, Veliki brat te gleda, Empatija idr., ki so bile razstavljene v galerijah ali na festivalih, kot sta Festival novomedijske kulture Speculum Artium v Trbovljah in Svetlobna gverila v Ljubljani.Pred desetimi leti se je Solina začel udeleževati kiparskih delavnic v kamnu pod mentorstvom akademske kiparke Alenke Vidrgar in v lesu pod mentorstvom akademske kiparke Dragice Čadež Lapajne. Začelo ga je zwanimati, kako bi klasična kiparska dela nadgradil z računalniško tehnologijo. Razstavo je omogočila: Kamen spregovori, ko umolknejo ljudjeFRANC SOLINADve njegovi virtualno obogateni skulpturi iz serije Svetlobni vodnjak (Sonce in Galaksija) sta bili izbrani za letno razstavo Salon ZDSLU 2017. S pomočjo globinskega senzorja Ameba, 2015, savinjski prodnik,  25 x 19 x 19 cm(Microso Kinect), računalniške simulacije vodnih kapljic in video projekcije postanejo kamnite skulpture interaktivne in dinamične umetniške kompozicije. Sicer pa je svoja kiparska dela samostojno predstavil v Galeriji DLUL v Ljubljani (Skulpture, pregledna razstava 2012–2022), na Kemijskem inštitutu v Ljubljani (Grobi in obdelani kamen, 2022), v Galeriji BV v Celovcu (Razkriti kamni, 2022) in Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah (Vrnitev v kamen, 2022).Nekoč ni bilo nič nenavadnega, če so bili umetniki in znanstveniki oboje hkrati, saj je antični koncept celokupnega človeškega znanja, tj. Septem artes liberales (Sedem svobodnih umetnosti) enakovredno in smiselno vključeval umetnost in znanost. Poznavanje gramatike, dialektike in retorike ter obenem aritmetike, geometrije, glasbe in astronomije je omogočalo spoznavanje sveta skozi kompleksen uvid tako njegove fizične pojavnosti kot tudi čutom neulovljivih vsebin človekovega bivanja, ki ga je filozof Immanuel Kant poimenoval »svet na sebi«. Leonardo da Vinci je morda najbolj znan »homo universalis«, še zdaleč pa ni edini v zgodovini. Čeprav smo kasneje začeli strogo ločevati znanost, ki naj bi bila eksaktna, merljiva in preverljiva, ter umišljen svet umetnosti, meje med njima nikoli niso bile zares nepremostljive. Za umetniške stvaritve, ki jih še danes občuduje ves svet, je bilo poleg genialnih vizij potrebnega ogromno védenja in znanja s področja znanosti. In obratno. Ko je človek po začetnem navdušenju nad napredkom znanosti 19. stoletja ob njegovem izteku razočaran spoznaval, da obetajoči izumi, kot na primer mikroskop ali röngten, niso rešili nobenih temeljnih eksistencialnih vprašanj, je znova uzrl skrite poti v umetnost. Sodobna umetnost že vse od uveljavitve popularne kulture prevzema nove umetniške pristope, ki jih danes omogočata razvoj računalništva in svetovnega spleta; računalnik je postal nepogrešljiv pri ustvarjanju specifične podobe našega prostora in predvsem časa. Franc Solina zato ni izjema, je le eden tistih ustvarjalcev, ki v razumevanju sveta ohranjajo odmeve starodavnega koncepta »septem artes liberales«. Že kot znanstvenik je razmišljal kreativno, njegove vizije so presegale že po naravi zavzeto poklicno raziskovanje. Ni slučaj, da se je ob prvi priložnosti povezal s skupino umetnikov in znanstvenikov, ki so pri nas vzpostavili pionirski model s tehnologijo podprtih umetniških praks, kakršne v mednarodnem prostoru že dolgo poznajo. Ko smo pred leti ugotavljali, od kod prihajajo razstavljavci osrednjega svetovnega dogodka tovrstne umetnosti, tj. Ars Electronica v Linzu, je nabor v veliki meri vključeval diplomante likovnih akademij. To pomeni, da klasično izobraženim slikarjem in kiparjem obstoječa izrazila niso več zadoščala, zato so primernejše oblike in vsebine začeli odkrivati v svetu računalnika. Franc Solina pa je napravil obratno pot. Ko je prej zgolj umišljeni svet s posebnimi programi prenesel v stvarno vidne interaktivne instalacije, posebne pozornosti sta bila deležna projekta Svetlobni vodnjak in 15 sekund slave, se je avtor podal k izvorom likovne umetnosti, v upodabljanje. Ekran zamenja narava, programiranje klesanje, globalno vas, v katero je splet povezal človeštvo, pa intimna, zelo osebna izkušnja domačega kraja.Kamnita riba, 2020, savinjski prodnik, 29 x 12 x 9 cm Judita Krivec Dragan  Kamen spregovori, ko umolknejo ljudje1Ob njegovi razstavi v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana je Narvika Bavcon v spremni študiji zapisala, da »umetnik ustvarja v toku zgodovine, v odnosu do starejših umetniških izjav išče in izdeluje svojo, pazljiv in občutljiv za izjave sočasnih avtorjev, ki soustvarjajo izraz svoje dobe«.2 Ne le daljne reminiscence na način dela kiparke Barbare Hepworth3 in krajinskega arhitekta in kiparja Isamua Noguchija, kjer pri prvi fascinira igra svetlobe v materialu, pri drugem postavitev plastik v zunanji prostor in odnos do ustvarjanja, zlasti v kamnu. Franca Solino povezuje še z drugimi avtorji, ki jim je blizu subtilna, abstraktna govorica te primarne materije. Kot da je po letih bivanja in dela v izrazito urbanih okoljih nenadoma spet odkril svoj genius loci, napol pozabljeno otroštvo nekje sredi narave, Savinjsko dolino in njen starodavni kamen, ki je edini v Sloveniji vulkanskega izvora. Čeprav je začel z mehko lipovino, ki je za obdelavo nemara najprijaznejša, so ga kasneje prevzele na videz »neuničljive«, a trde in za dleto neizprosne kamnite mase, enkrat komaj iztrgane iz nedrij pramatere Zemlje, drugič najdene po tem, ko jih je v procesu počasnih, a vztrajnih metamorfoz že načela narava. Umetnika pritegne oblika kamna, ki ga vabi, da se dotakne njegove haptične površine, ga vzame v roke in nadaljuje spreminjanje tega, kar je po Brancusiju⁴ v skulpturi resnično. To pa ni njena zunanja pojavnost, temveč ideja, njeno bistvo. Franc Solina je kot ustvarjalec očaran nad izbranim materialom tudi zaradi nanosov časa, ki se z vsem primerljivim v življenju posameznika in družbe zdi skoraj večen. »… ker kamen pozna bolečino – koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce …«⁵Če je avtor pri projektu iz leta 2002 15 sekund slave uporabil za pop art značilno ikonografijo »množičnega zvezdništva«, le da je namesto idolov popularnih medijev uporabil sočasno posnete fotografije naključnih obiskovalcev, je v Žalcu razstavljeni opus kamnitih skulptur in objektov izrazito intimističen, zaradi reduciranih oblik in diskretne poetike pa blizu slogovno izčiščenemu, a izrazno bogatemu slogu japonske poezije – haikuju. Solina ne dela skic, še manj modelov, marsikaj je gotovo tudi posledica naključja, zato mu je blizu neposreden stik z materialom, ki ga obdeluje tako, da mu maso odvzema. Sodobna tehnologija je tradicionalno kiparstvo na nek način vrnila neposredno avtorju, saj mu je z električnimi žagami, brusilci, vrtalnimi in drugimi stroji omogočila izvedbo celotnega postopka od ideje do končnega izdelka, ne da bi ta pri tem potreboval številne pomočnike, ki so nekoč tudi več let ročno klesali kamen. Umetnik tudi ne potrebuje posrednika med svojim notranjim očesom in roko, ki neposredno zapisuje vizijo v kamniti svet, pa naj je to žlahten kararski marmor, porozen oniks ali Francu Solini tako ljuba domači prodnik in apnenec. Glede na to, da v njih že pred prvim dotikom prepozna ali vsaj zasluti vsebino, ki jo je skozi arhetipe napisala zgodovina, večinoma potrebuje le minimalne fizične posege, da razkrije ali na novo ustvari svojo lastno vizijo. Že sama po sebi zanimiva struktura kamna potrebuje zareze, morda vrtino, raskavo ali do videza stekla zglajeno površino, da ob svetlobi – ta je za Solinova dela izjemno pomembna – nastane igriva mala plastika abstraktnih oblik z ne vedno težko razumljivimi asociacijami. Seveda so v tem primeru bistveni naslovi, s katerimi avtor konkretno in namenoma poimenuje posamezne skulpture, pa ne le zato, da vanje zapiše svoj poseben spomin, temveč da neposredno ujame gledalčev pogled. »... dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.«⁶ Kamni Franca Soline pripovedujejo veliko zgodb, o ljubimcih, Pepelkinih izgubljenih čevljih, kosu rustikalnega domačega rženega kruha … Pražival amebo lahko napravijo vidno, puhaste oblake in kot dih lahkotne metulje ujamejo v mreže svojega kamnitega srca. Ob njih se lahko spomnimo ikoničnih del vélikih kiparjev evropskega modernizma, kot so Constantin Brancusi, Hans Arp, že omenjena Barbara Hepworth, a vendar je v teh objektih malega formata – Solini so sicer blizu tudi po formatu monumentalnejše javne plastike, ki so postavljene na njegovi domačiji v Drešinji vasi – nekaj posebnega, nekaj, kar razumemo kot genius loci. Izkušnja bivanja in spoznavanja naravne in kulturne dediščine lokalnega okolja je namreč kljub kozmopolitski naravi ostala globoko v njegovem notranjem očesu. Morda se je prav zaradi dolgoletne zavezanosti »globalni« logiki računalnika tako neposredno in silovito razkrila v kiparjevih kamnih iz zadnjega obdobja. 1 Ivan Minati, Nekoga moraš imeti rad, 1963.2  Narvika Bavcon, Dva pogleda na skulpturo: kiparstvo Franca Soline med materialom in postopkom.3  Prav tam.⁴  Constantin Brancusi je eden najpomembnejših kiparjev 20. stoletja.⁵  Ivan Minati, Nekoga moraš imeti rad, 1963.⁶  Prav tam

Slovene

Kamen spregovori, ko umolknejo ljudje

Razkriti kamniFranc SolinaDie enthüllten SteineRazstava / Ausstellung10. 2. – 15. 3. 2022Feldkirchner Strasse 39020 Klagenfurt/CelovecSvetlobni vodnjak II: Galaksija / Light Fountain II: Galaxy, 2017,Sivec / Sivec  Marble, 58 x 44 x 12 cm, Interaktivna video projek-cija / Interactive video projection"Kaj je umetnost?" je vprašanje, ki za umetniško stroko ni prijazno, kaj šele vzpodbudno. Pablo Picasso je dejal, da če bi to vedel, bi odgovor zagotovo obdržal zase. Umetnost tudi sama po sebi ne odgovarja na postavljeno vprašanje, temveč govori o dobrem in slabem, o kakovosti, o novostih,…o drugačnosti in o raz-mišljanju umetnika okoli ovinka in ne naravnost. Želimo umetnost, ki naj bo brez omejitev, širiti mora krila in umetnikovemu ustvarjalnemu duhu naj bo dana vsa svoboda. Umetnost je zelo ne eksaktno področje. Je diametralno nasprotje znanosti. Znanost je merljiva in zamejena s strogimi pravili, aksiomi, z izračuni, z normativi, ki si jih sleherno znanstveno področje postavlja drugače za svoj znanstveni svet. Umetniki, ki črpajo vtise in dražljaje iz sebe in iz okolja in se pri tem zanašajo na svoj čutni sistem, razmišljajo v glavnem o svojih umetniških delih, koliko so le-ta cenjena in kam po rangu, bi jih lahko umestili v domači ali svetovni lestvici. Znanstveniki pa s statističnimi in znanstvenimi raziskavami poskušajo tudi danes, enako kot v stari Grčiji, odgovoriti na Sokratovo vprašanje, ki stoji na samem začetku filozofsko-znanstvenega načina mišljenja v grški kulturi: "Kaj je?" To je vprašanje, ki si ga vseskozi zastavljata filozofija in znanost. Pogled iz umetniškega zornega kota na probleme v znanstvenih raziskavah, pa lahko dodobra pomaga pri izpostav-ljanju in izostritvi dojemanja stvari, ki jih strokovnjak znanstvenik sploh ne zazna, ker ne gleda s srcem. Opazi jih le umetnik iz lastnega čutnega sveta in s svojim abstraktnim dojemanjem okolice ter vsebin. Zato sta umetnost in znanost, ki hodita tesno druga ob drugi z roko v roki, tisto zagotovilo, da je družba na pravi poti v prihodnost. Ne zgodi se pa pogosto, da vrhunski znanstveniki in raziskovalci skrenejo s svoje in stopijo še na pot same umetnosti in da hodijo po obeh poteh hkrati. Le redki med nami uresničimo večino svojih sanj. Zagotovo pa je to zgodba o sanjah, o delu in o uspehu znanstvenika, novomedijskega umetnika in kiparja prof. Franca Soline, ki mu je uspelo živeti lastne sanje. Kot uspešen znanstvenik, računalniški ra-ziskovalec, redni profesor računalništva in informatike in član Laboratorija za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, je Solina v okviru dela na fakulteti, leta 1995 trčil ob novomedijskega umetnika, ustanovitelja katedre za Video na Akademiji za likovno umetnost prof. Sreča Dragana. Začelo se je strokovno, znanstveno, umetniško in prijateljsko sodelovanje, ki traja vse do danes, ki je nizalo uspeh za uspehom in v katero je vpleteno vedno več akterjev, umetnikov in znanstvenikov. Solina je začel s prvimi razstavami, prepričal je številne selektorje in umetnike, da so njegove inštalacije prava posebnost in s povezovanjem z umetnostjo je uspel. Na začetku umetniškega ustvarjanja ga je povleklo v svet novih medijev, saj je bil na tem področju strokovnjak in z lastno ustvarjalnostjo dobrodošel v umetniških vodah. V svoje delo je vključeval znanje o uporabniških vmesnikih, robotiki, umetni inteligenci in tudi za samega avtorja je bil uspeh na začetku prav presenetljiv. Programi in algoritmi so bili v pomoč pri ustvarjalcih, katerih novomedijske govorice pred več kot dvajset leti po večini niso niti poznali, kaj šele ra-zumeli. Nato so sledile samostojne in selekcionirane skupinske razstave (15 sekund slave v Ljubljani, Spec-ulum Artium v Trbovljah,…) Ustvarjalnost in znanost sta se pri delu avtorja tesno prepletala. V letu 2011 je avtor svoj likovno vizualni razvoj in študij, učenje in delo, še oplemenitil in ga nadaljeval na polju čiste umetniške zvrsti, kiparstva. Delo na novem področju je začel pod mentorstvom in na številnih delavnicah akademske kiparke mag. Alenke Vidrgar. In začel je spopad z delom v kamnu, ki mu je prinesel nesluteno zadovoljstvo. Kiparjenje in kamen je vzljubil ter ga začel spoznavati iz raznih zornih kotov. Avtor je ugotovil, da je kamen sicer trda in toga snov, ki pa ima dušo, praspomin, da živi in da je večen. Obstajal je preden je začela obstajati dimenzija časa in veliko prej, preden so se porajale prve civilizacije na našem planetu. Živel je skozi neskončno dolga geološka obdobja in strahotne kataklizme so pretresale njegov kamniti svet. Kamen zaznamuje spomin univerzuma in vse stare civilizacije so iz njega črpale moč in energijo ter skrbno čuvale prazgodbe, vibracije, njegovo večnost in čar brezmejnih neznanih svetov našega univerzu-ma. Spoznal je, da kamen, če mu prisluhneš, pripoveduje in da se pusti oblikovati, kot sam hoče. In avtor, ki so mu vzor po večini kiparke, kot so Emily Young, Barbara Hepworth in Sibylle Pasche, je pri svojem delu dovolil, da mu je kamen sam po sebi pomagal do končne forme. Okrogline in zareze, elementi, ki se med seboj dopolnjujejo in skulpture same po sebi, so dejansko delo nadarjenega kiparja. Je purist in prerok nove čutnosti med avantgardizmom in reakcijo na drugi strani utopije, ki ji stremi in v kateri prepoznava novo vrsto svobode. Svobode na svoji poti in tiste na poti zakona evolucije, kamor nas vodi čas. Kljub kratki kiparski ustvarjalni dobi je izvirnost njegovih del presenetljiva in lepota gladko pološčenih skulptur izjemna. In kljub prežemanju vibracij in utripa ustvarjanja iz preteklih, sedanjih in prihodnjih obdobij ostaja avtor zvest lastni metodologiji, raziskovanju in sistemu dela. Ostal bo kipar še naprej in gotovo ga čaka še nešteto izzivov.Izdaja / Ausgabe: Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov - ZDSLU,Odgovorni / Verantwortung: Mag. Zoran PozničV sodelovanju / In Zusammenarbeit: SKICAPriprava razstave in tekst: Olga Butinar Čeh, kustosinja razstave, Vorbereitung der Ausstellung und Text: Olga Butinar Ceh, Kuratorin der AusstellungLjubljana, 2022"Was ist Kunst?" ist ein Thema, das dem Kunstberuf nicht freundlich, geschweige denn ermutigend ist. Pablo Picasso sagte, wenn er das gewusst hätte, hätte er die Antwort für sich behalten. Die Kunst selbst beantwortet die gestellte Frage nicht, sondern spricht von Gut und Böse, von Qualität, von Neuheit, von Anderssein und vom Denken des Künstlers um die Ecke und nicht geradeaus. Wir wollen, dass die Kunst grenzenlos ist, ihre Flügel ausbreitet und dem kreativen Geist des Künstlers alle Freiheit lässt. Kunst ist ein sehr nicht exakter Bereich. Es ist das diametrale Gegenteil von Wissenschaft. Wissenschaft ist messbar und begrenzt durch strenge Regeln, Ax-iome, Berechnungen, Normen, die jedes Wissenschaftsfeld für seine Wissenschaftswelt anders aufstellt. Künstler, die Eindrücke und Reize aus sich selbst und der Umwelt ziehen und sich auf ihr Sinnessystem verlassen, denken hauptsächlich über ihre Kunstwerke nach, wie hoch sie geschätzt werden und wo nach Rang sie im Inland oder in der Weltrangliste platziert werden könnten. Wissenschaftler versuchen jedoch noch heute, wie im antiken Griechenland, durch statistische und wissenschaftliche Forschung, die Frage von Sokrates zu beantworten, die ganz am Anfang des philosophisch-naturwissenschaftlichen Denkens in der griechischen Kultur steht: "Was ist das?" Das ist eine Frage, die sich Philosophie und Wissenschaft seit jeher stellen. Probleme in der wissenschaft-lichen Forschung aus künstlerischer Sicht zu betrachten, kann jedoch sehr hilfreich sein, um die Wahrnehmung von Dingen hervorzuheben und zu schärfen, die ein Experte gar nicht wahrnimmt, weil er nicht mit dem Herzen hinschaut. Sie werden nur vom Künstler aus seiner eigenen sinnlichen Welt und mit seiner abstrakten Wahrne-hmung der Umgebung und Inhalte wahrgenommen. Deshalb sind Kunst und Wissenschaft, die Hand in Hand gehen, der Garant dafür, dass die Gesellschaft auf dem richtigen Weg in die Zukunft ist. Es kommt jedoch nicht oft vor, dass Spitzenwissenschaftler und Forscher vom eigenen Weg abweichen und den Weg der Kunst selbst einschlagen und beide Wege gleichzeitig gehen. Nur wenige von uns verwirklichen die meisten unserer Träume. Sicherlich ist dies eine Geschichte über Träume, die Arbeit und den Erfolg des Wissenschaftlers, Medienkünstlers und Bildhauers Prof. Dr. Franc Solina, der es geschafft hat, seine eigenen Träume zu leben. Als erfolgreiche Wissenschaftler, Computerforscher, ordentliche Professor für Computer und Informatik und Mitglied des Labors für Computer Vision an der Fakultät für Computer und Informatik der Universität Ljubljana, traf Solina auf einen Künstler für neue Medien, den Gründer der Videoabteilung an der Akademie der Bildenden Künste Prof. Srečo Dragan. Eine professionelle, wissenschaftliche, künstlerische und freundschaftliche Zusammenarbeit hat begon-nen, die bis heute andauert, Erfolg an Erfolg reiht und immer mehr Mittarbeiter, Künstler und Wissenschaftler einbezieht. Solina begann mit seinen ersten Ausstellungen, er überzeugte viele Selektoren und Künstler, dass seine Installationen eine echte Besonderheit sind, und schaffte es, eine Verbindung zur Kunst herzustellen. Zu Beginn seiner künstlerischen Laufbahn zog es ihn in die Welt der Neuen Medien, da er Experte auf diesem Gebiet war und mit seiner eigenen Kreativität in den künstlerischen Gewässern willkommen war. Er ließ Kenntnisse über „Benutzer interface“, Robotik, künstliche Intelligenz in seine Arbeit einfließen, und auch für den Autor selbst war der Erfolg zu Beginn überraschend. Programme und Algorithmen waren für Künstlern hilfreich, deren Wiesen über neue Medien vor mehr als zwanzig Jahren größtenteils unbekannt waren, geschweige denn verstanden. Es folgten Einzel- und ausgewählte Gruppenausstellungen (15 Seconds of Fame in Ljubljana, Speculum Artium in Trbovlje,…). Kreativität und Wissenschaft waren in der Arbeit des Autors eng miteinander verflochten. Im Jahr 2011 bereicherte der Autor seine künstlerische und visuelle Entwicklung und sein Studium, Lernen und Arbeiten und führte sie im Bereich der reinen Kunst, der Skulptur, fort. Unter Anleitung und zahlreichen Workshops des akademischen Bildhauerin Mag. Alenka Vidrgar. Und er begann mit der Steinbearbeitung zu kämpfen, was ihm eine unvorstellbare Befriedigung brachte. Er verliebte sich in Skulptur und Stein und begann, sie aus verschiede-nen Seiten kennenzulernen. Solina fand heraus, dass Stein eine harte und starre Substanz ist, aber er hat eine Seele, eine Urerinnerung, dass er lebt und ewig ist. Es existierte, bevor die Dimension der Zeit zu existieren be-gann und lange bevor die ersten Zivilisationen auf unserem Planeten geboren wurden. Er durchlebte unendlich lange geologische Perioden und schreckliche Katastrophen erschütterten seine felsige Welt. Der Stein markiert die Erinnerung an das Universum und alle alten Zivilisationen schöpften Kraft und Energie aus ihm und hüteten sorgfältig die Vorgeschichte, Schwingungen, seine Ewigkeit und den Charme der grenzenlosen unbekannten Welten unseres Universums. Er erkannte, dass der Stein, wenn man ihm zuhört, eine Geschichte erzählt und dass er sich formen lässt, wie er will. Und der Autor, dem sein Vorbild meisten Bildhauerin wie Emily Young, Barbara Hepworth und Sibylle Pasche sind, ließ sich in seinem Werk, vom Stein zu seiner endgültigen Form verhelfen. Rundungen und Einkerbungen, Elemente, die sich ergänzen und Skulpturen an sich, sind eigentlich das Werk eines talentierten Bildhauers. Er ist ein Purist und Prophet der neuen Sinnlichkeit zwischen Avantgarde und Reaktion jenseits der Utopie, die er anstrebt und in der er eine neue Freiheit erkennt. Freiheiten auf seinem Weg und solche auf dem Weg des Evolutionsgesetzes, wohin uns die Zeit führt. Trotz seiner kurzen bildhaue-rischen Laufbahn ist die Originalität seiner Werke auffallend und die Schönheit der glatt polierten Skulpturen außergewöhnlich. Und trotz der Durchdringung von Schwingungen und Schöpfungspulsen vergangener, gegen-wärtiger und zukünftiger Epochen, bleibt der Autor seiner eigenen Methodik, Forschung und Arbeitsweise treu. Er wird weiterhin Bildhauer bleiben und es stehen sicher unzählige Herausforderungen bevor.Novomedijski umetnik in kipar Franc Solina se je rodil leta 1955 v Celju. Diplomiral in magistriral je iz elektrotehnike na Univerzi v Ljubljani. Leta 1987 je doktoriral iz računalništva na Univerzi Pensilvanije v Filadelfiji. Leta 1988 je začel predavati računalniške predmete na Univerzi v Ljubljani, leta 1991 pa je us-tanovil Laboratorij za računalniški vid, ki še danes deluje na Fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI). Kot dekan je vodil FRI med leti 2006 in 2010. Od leta 2012 predava tudi na magistrskem študiju „Video in novi mediji“ na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Z novomedijsko umetnostjo se ukvarja od leta 1995, ko je začel sodelovati s prof. Srečo Draganom pri produkciji interaktivnih umetniških instalacij. Takrat je začel razvijati svoje lastne umetniške ideje, ki jih je pogosto razstavljal na likovno vizualnih man-ifestacijah. Deset let se udeležuje kiparskih delavnic v kamnu pri akad. kiparki Alenki Vidrgar in v lesu pri akad. kiparki Dragici Čadež Lapajne. Zanimati ga je začelo, kako bi lahko klasična kiparska dela nadgradil z računalniško tehnologijo. Dve njegovi virtualno obogateni skulpturi iz serije „Svetlobni vodnjak” (Sonce in Galaksija) sta bili izbrani za letno razstavo Majski salon ZDSLU 2017. S pomočjo globinskega senzorja (Microsoft Kinect), računalniške simulacije vodnih kapljic in video projekcije, kamnite skulpture, ki trenutno tvorijo glavnino pri kiparjenju, postanejo interaktivne in dinamične umetniške kompozicije.Der Neue Medienkünstler und Bildhauer Franc Solina wurde 1955 in Celje geboren. Er hat einen Bachelor- und einen Master-Abschluss in Elektrotechnik der Universität Ljubljana. 1987 promovierte er in Informatik an der University of Pennsylvania in Philadelphia. 1988 begann er Computerfächer an der Universität Ljubljana zu unterrichten und gründete 1991 Das Labor für Computer Vision, das noch heute an der Fakultät für Computer- und Informationswissenschaften (FRI) betrieben wird. Als Dekan leitete er von 2006 bis 2010 das FRI. Seit 2012 ist er zudem Lehrbeauftragter im Masterstudiengang Video und Neue Medien an der Akademie für Bildende Kunst und Design. Er beschäftigt sich seit 1995 mit Neuer Medienkunst, als er begann, mit Prof. Srečo Dragan bei der Produktion interaktiver Kunstinstallationen. Damals begann er, eigene künstlerische Ideen zu entwickeln, die er oft auf Veranstaltungen der bildenden Kunst ausstellte. Seit zehn Jahren besucht er Steinbildhauer- Workshops bei Acad. Bildhauerin Alenka Vidrgar und in Holz bei Acad. Bildhauerin Dragica Čadež Lapajne. Er begann sich dafür zu interessieren, wie er klassische Skulpturen mit Computertechnologie aufwerten könnte. Zwei seiner virtuell angereicherten Skulpturen aus der Serie „Light Fountain“ (Sun and Galaxy) wurden für die Jahresausstel-lung ZDSLU May Salon 2017 ausgewählt. Mit Hilfe eines Tiefensensors (Microsoft Kinect), Computersimulationen von Wassertropfen und Videoprojektion, Steinskulpturen, die derzeit den Großteil seiner Skulptur ausmachen, werden zu interaktiven und dynamischen künstlerischen Kompositionen.REPUBLIKA SLOVENIJAMINISTRSTVO ZA KULTURO Bela golobica / White Dove (spredaj), 2020, oniks / onyx, 25 x 6 x 14 cm Račka / Duck (zadaj), 2019, oniks / onyx, 21 x 6 x 14 cm

German

Razkriti kamni / Die enthüllten Steine

Pregled mojega raziskovalnega dela

GALERIJA  KEMIJSKEGA  INŠTITUTAFRANC SOLINA    GROBI IN OBDELANI KAMENFrancSolina.indd   1 26. 05. 2022   10:46:09FrancSolina.indd   2 26. 05. 2022   10:46:093Že v naslovu tokratne razstave se Franc Solina opre-deli in nasloni na kamnita kiparska dela ter hkrati s tem razgrne njegovo kiparsko delo kot prvenst-veno povezano s tradicijo izdelave kipa; z materialom in načini obdelave. Z izročilom, skratka.  Toda pri tem ne smemo pozabiti, da ob teh delih nasta-jajo v njegovem ateljeju tudi dela, ki so v preseku znan-stveno- tehnično- umetniške ustvarjalnosti in raziskav ter vnašajo v slovenski umetniški prostor zelo posebne in hkrati zelo pomembne vidike interdisciplinarnih pris-topov k umetnosti.  Njegovi »klasični« kipi v kamnu izvirajo iz modernistične, abstraktne tradicije, v kateri se je dober del likovne produkcije naslonil na osnovne gradnike abstraktne forme, ki jih je kot osnovo zaznal že Cezanne- torej na kroglo, stožec, kvader. A določen del modernistične produkcije je to osnovno usmeritev povezal z oblikami, ki so bliže organskemu svetu, četudi v osnovi ohranjajo čisto, napeto formo in ne zapuščajo formalnih in kompo-zicijskih zakonitosti moderne skulpture. Vendar pri tem Franc Solina ne išče toliko razmerja med abstrakcijo forme in realnim svetom, kolikor se v zadnjih projektih posveti razmerju med svetlobo in kipom, kar je, poleg že omenjenih tradicionalnih vidikov, vsekakor FrancSolina.indd   3 26. 05. 2022   10:46:094tudi zelo primarna vez. Tisto, kar pa pri teh projektih drsi iz polja »že znanega«, je spoj kiparstva in računalniške, projektirane in projicirane svetlobe, odvisne od umetno progamiranega »vida« računalnika in njegovega odziva na različne parametre zunanjih dražljajev. Tako npr. svetlobne točke oziroma »kapljice« drsijo od višje ležečih delov kamnitega kipa k nižje ležečim, pri čemer računalniški vid zaznava to višinsko razliko in dodeljuje, odreja ter usmerja impulze svetlobe na način, ki je podo-ben drsenju dežnih kapljic. Ta spoj, ki je v slovenskem prostoru poseben in razpira nova vprašanja ter nove možnosti raziskovanj med tehnološkimi, znanstvenimi in umetniškimi strokami, prinaša na dan tudi nova vprašanja in nove interpretaci-je medsebojnih vezi umetnosti, tehnologij in znanosti. Iz vidika umetnostne zgodovine se seveda ta referenca na vodnjak in svetlobo veže še vsaj na dve fontani: vsekakor najprej na Fontano Marcela Duchampa, ki je en od najbolj pomembnih virov navdiha za sodobno umetnost. Pri tem ne gre za kakšno neposredno liko-vno podobnost, temveč za priklic vprašanj, ki se tičejo razmerij klasične umetnosti in oblikovanja materialov do vprašanj sodobne kulture in civilizacije. Ter na drugo, FrancSolina.indd   4 26. 05. 2022   10:46:095FrancSolina.indd   5 26. 05. 2022   10:46:116FrancSolina.indd   6 26. 05. 2022   10:46:137»Fontano svetlobe« Ai Wei Wei-a, ki je reinterpretiral in spremenil Tatlinov »Monument 3. Internacionali« v skoraj kičast baročni lestenec.Vemo, da je Duchampova Fontana nastala kot provoka-tivna poteza, ki še danes postavlja sodobno umetnost v pozicijo »kritike družbe« in se v socialnem kontekstu »politično angažira« na podoben način kot se »politično angažirata« tako izvorni Tatlinov Spomenik 3. Inter-nacionali kot tudi ironično dekonstruiran in dopolnjen »ready made« Tatlinovega spomenika, ki ga je postavil Ai Wei Wei pod naslovom »Svetlobni vodnjak«… Tisto, kar dejansko predstavlja umik od teh politično- angažiranih primerov, je pri Solinovem kipu »Vodnjaku svetlobe« korak v zvezo umetnosti, kulture in znanosti, ki se ne veže več na politični prostor skozi »kritiko družbe« ali »kulturo kritike«. Ta umik od postmodernistične za-veze politično-religioznih vidikov umetnosti je verjetno ena bolj pomembnih reči, ki se v zadnjih desetletjih sramežljivo pojavlja evropski kulturi in umetnosti. Namreč šele z odmikom od politično angažirane (skoraj agit-prop) umetnosti (post)modernizma in sodobne umetnosti, se lahko dejansko začne na novo vzpostav-ljati to, kar je bilo v dolgem loku opuščanja tradicije pozabljeno.FrancSolina.indd   7 26. 05. 2022   10:46:138In pri tem se zaenkrat pojavljajo le redki posamezniki, ki uvajajo ta način razmišljanja v umetniški svet brez nenehnih navez politične, gramscijevsko- inducirane progresivne propagandne vloge umetnosti, čeravno pri tem nimajo velike podpore inštitucionalne mreže galerij, muzejev in medijev, ki umetnost spremljajo.V tem smislu je Solinovo delo, še posebej njegov Vodnjak svetlobe, svetal primer, ki nam v tem ogledu razmišljanj o vezi med umetnostjo in znanostjo marsikaj zelo dobro osvetli.Jiri KočicaFrancSolina.indd   8 26. 05. 2022   10:46:149FrancSolina.indd   9 26. 05. 2022   10:46:1610FrancSolina.indd   10 26. 05. 2022   10:46:1911Franc Solina je doktoriral iz računalništva na Uni-verzi Pensilvanije v ZDA leta 1987. Na Fakulteti za računalništvo in informatiko je leta 1991 ustanovil Laboratorij za računalniški vid. Po ločitvi FRI od Fakultete za elektrotehniko je bil njen prvi prodekan za razisko-valno delo. Med leti 2006 in 2010, v času bolonjske reforme ter priprave na gradnjo novo fakultete, pa tudi njen dekan. Vodi programsko skupino “Računalniški vid”, ki raziskuje na področju računalniškega vida, večpredstavnosti in interakcije med človekom in računalnikom.Že od 1995 sodeluje z umetniki, v zadnjem desetletju pa se tudi sam aktivno ukvarja z umetnostjo, pri čemer uporablja kombinacije računalniških orodij in bolj tradi-cionalnih kiparskih tehnik, predvsem kiparstvo v kamnu.FrancSolina.indd   11 26. 05. 2022   10:46:20Kemijski inštitutLjubljana, Slovenija National Institute of Chemistry, SloveniaHajdrihova 19, Ljubljanawww.ki.si / 01 47 60 200Od 10. 6. 2022 do 15.7. 2022 Kustos: Jiri KočicaOblikovanje: Jiri Kočicatisk: INFOKART, naklada 50 izvodovFrancSolina.indd   12 26. 05. 2022   10:46:20

Grobi in obdelani kamen

Šircelj, Jaka

Peer, Peter

Štruc, Vitomir

ERK'2022, Portorož, 398-401 398399400401

Slovak

Hierarchical Superquadric Decomposition with Implicit Space Separation

Ustvarjalnost v znanosti in umetnosti

Skulpture / Sculptures 2012–2020, 2. izdaja / 2nd edition

Guček Puhar, Enej

Jaklič, Aleš

Korat, Lidija

Erič, Miran

Anatomical-morphological analysis of a volumetric 3D model of an

archaeological object

University of Ljubljana

Not a member yet

Kamen spregovori, ko umolknejo ljudje

Razkriti kamni / Die enthüllten Steine

Pregled mojega raziskovalnega dela

Grobi in obdelani kamen

Hierarchical Superquadric Decomposition with Implicit Space Separation

Ustvarjalnost v znanosti in umetnosti

Skulpture / Sculptures 2012–2020, 2. izdaja / 2nd edition

Anatomical-morphological analysis of a volumetric 3D model of an archaeological object

Določanje slikovnega prostora na umetniških slikah

Moje računalniško izobraževanje

3,428

3,937