Testen, Petra

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Članki Izvestje 11 • 201437»Sredi junija leta 1915 sem se ponudil kot vojni prostovoljec proti Italiji. To sem občutil kot svojo dolžnost. Iz časnikov sem izvedel, da bodo Na-borjet obstreljevali čez gore. Videl sem, da so na pozorišču gore, katerih nihče na svetu ne pozna tako dobro kot jaz. Šlo je za Julijske Alpe in za moje ljubo, sinje, domače morje ob njihovem vznožju. Morale so ostati naše. Spoznal sem svo-je poslanstvo.«1»Moje hribovstvo je bila srčna zadeva. Sledil sem ji ko klicu iz dalje. Moral sem.«2 V  letu 2014 se je pričela serija stoletnic – oble-tnic, ki nas bodo v naslednjih letih opomi-njale na dogodke iz obdobja prve svetovne vojne. Da se ob teh priložnosti spomnimo tudi velikih mož, kot je bil Julius Kugy, pravnik, pisatelj in humanist, ki je bil po srcu alpinist in je kot tak odigral pomembno vlogo v tistih prelomnih ča-sih, je pomembno.   Kugy se je rodil 19. julija 1858 v Gori-ci.3 Oče Pavel Kugaj,4 pozneje Kugi, je bil doma iz Lipe pri Podkloštru v Ziljski dolini. Mati Juli-ja pa je bila najstarejša hči pesnika Jovana Vesela Koseskega (1798–1884). Oče je končal trgovsko šolo v Gradcu in se po praksi pri tamkajšnjih tr-govcih nazadnje preselil v Trst. Z družabnikom Pfeifferjem je ustanovil firmo »Pfeiffer-Kugy«. 1 Kugy 1995: 7.2 Kugy 1937: 11.3 Kugyjevemu rojstvu v Gorici je botrovala kolera, ki se je tedaj razširila v Trstu.4 Franceta Avčina je vseskozi, tako kot potem še mno-go drugih raziskovalcev in radovednežev, zanimala slovenskost Kugyjevega priimka. Glej: Planinski vest-nik (PV) 1985, št. 4. 7; PV 1953, št. 10, 584–587. Julius je srednjo šolo obiskoval v Trstu (1876), doktorat iz prava pa končal na dunajski univerzi (promoviral je leta 1882). Nato se je vrnil v Trst, kjer je bil nekaj časa praktikant na tržaškem sodišču, že leta 1883, po očetovi prezgo-dnji smrti, pa sta z bratom Pavlom prevzela do-mače podjetje (veletrgovina s kavo, oljem, južnim sadjem in vinom). Družine si ni ustvaril. Kugy je vse življenje ostal zvest Trstu – mestu, ki je bilo kraj njegove mladosti in kjer je preživel vse življenje, z izjemo nenehnih razisko-JULIUS KUGY (1858–1944): »NE IŠČIMO V GORI TERIŠČA ZA PLEZANJE, IŠČIMO NJENO DUŠO!«PETRA TESTENDr. zgodovinskih znanosti Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZUICK, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljanipetra.testen@zrc-sazu.siPortret mladega Kugyja.Izvestje 11 • 2014 Članki38vanj njemu tako ljubih gora. Tu je opravljal tudi svoj poklic. Politika ga ni prevzela. Edina »politič-na epizoda« v njegovem življenju je bila odločitev, ki ga je med 29. junijem 1915 in 2. julijem 1918 postavila v službo domovini – kot »alpinskega referenta« avstroogrske vojske (Marušič 2010: 148). Kugy se te »poklicanosti« spominja takole: »In ko je v uri sile in nevarnosti zadonel klic, smo se, zavedajoč se cilja, postavili v bran pač vsi, ki smo verjeli, da lahko nekaj naredimo. Italijanska obmej-na vojna je leta 1915 rodila alpinskega referenta« (Kugy 1995: 14–15). Kot »alpinski referent« je Kugy – takrat že preveč v letih, da bi sam ude-janjal drzne načrte – svetoval in poučeval mladi-no, saj je poznal vsa pobočja in vrhove Julijcev kot lasten žep. Kako zahtevne so bile razmere, da slutiti njegova skorajda šaljiva trditev: »Včasih so zahtevali od mene celo, da naredim vreme« (Kugy 1995: 16). Prav vojni izkušnji pa Kugy dolguje tudi svoje pisateljevanje. Takrat je nastala njegova prva knjiga: Aus dem Leben eines Bergsteigers.  Kugy je imel v svojem življenju tri veli-ke ljubezni: botaniko,5 glasbo6 in gore. (Dolhar 2008: 18) Zanimanje za botaniko se je za Juliu-sa pričelo v drugi gimnaziji, popeljalo pa ga je najprej na Tržaški Kras, nato v istrsko zaledje in Kvarner. Kasneje ga je strast v iskanju rože Scabi-osa trenta7 zapeljala v še neokrnjeno dolino Trente pod vznožje Vzhodnih Julijcev, kjer se je vnela njegova vseživljenjska ljubezen do gora.  V Kugyjevi mladosti je bil vsak vzpon v Julijcih dogodek, vsaka tura na velikane Zahodnih Alp pa pravi podvig. Razdalje, pomanjkanje ko-munikacij in koč, neznana pokrajina, odsotnost natančnejših zemljevidov, odvisnost od krajevnih poznavalcev, ki so opravljali naloge vodnikov in nosačev – vse to je pomenilo, da je Kugy veli-5 Pri strasti do botanike sta ga vzpodbujala mentorja Muzio de Tommasini in Carlo de Marchesetti. O svojem raziskovanju in odkritjih je pisal v dunajski Ostereichische Botanische Zeitschrift.6 Deloval je v tržaškem nemškem kulturnem krožku Schiller, v pevskih zborih in kot organist. Kupil je orgle za armensko katoliško cerkev v ulici Giustinelli, kjer je rad vadil in koncertiral. Rad je izvajal Bacha, Beethovna in Palestrino. Glej PSBL 1983: 213. 7 V 18. stoletju je rožo poimenoval Balthasar Hacquet (1735–1815); pozneje se je izkazalo, da je med bota-niki že poznana pod imenom Cephalaria leucantha.kokrat oral ledino. Pri tem pa je nizal uspeh za uspehom. V letu 1871, ko so Trento in Reklani-co še pokrivali gozdovi, ko še ni bilo cestne in-frastrukture, je Julius prvič stopil na Triglav – iz Tolmina preko Škrbine k Bohinjskemu jezeru in naprej preko planin Zgornjih bohinjskih gorà na vrh Triglava. Nato je vse do leta 1912, kar polnih štirideset let s predanostjo raziskoval Julijce. Svoje vodnike je vedno iskal med slovenskimi pastirji in lovci. Med njimi so bili Andrej Komac, Jože Komac, Anton Tožbar, Anton Ojcinger itd., vseh pa se je spomnil v svojih besedilih. Francè Avčin je ob odkritju spomenika Kugyju (3. avgusta 1953)8 njegove poglavitne, a s tem še zdaleč ne vse podvige opisal takole: »L. 1877 je prvič na Kanjavcu, 1880 na Škrlatici iz Vrat. 1881 odkrije pristop na Triglav s trentske strani po »Kugyjevi smeri« in prav tako na Bavški Grintovec. 1882 obkroži Triglavov vrh po »Ku-8 Kugyjev spomenik kraljuje nad dolino Trente, ki jo je imel tako rad, ob cesti na Vršič. Vse od odkritja spomenika, 3. avgusta 1953, prirejajo planinci treh sosednjih dežel izmenično vsako leto Kugyjev spo-minski dan.Kugyjevo pismo Anki Tuma.Članki Izvestje 11 • 201439prirode. Ko nisem mogel več premagati hrepenenja po višavah, se je oče čudil, odkod to fantovo nagnje-nje. In vendar sem začel ob njem. On mi je prvi pri-povedoval – vedoželjnemu fantiču – o pravljičnih lepotah gora« (Kugy 1937: 14). Kugy je poleg številnih člankov napisal kar sedem knjig v nemščini. Prevedene so bile v več jezikov. Slovenci imamo prevedene vse, v glavnem po zaslugi zakoncev Franceta in Lilijane Avčin. Prvi, delni prevod prve Kugyjeve knjige je že leta 1937 priskrbela Mira Marko Debelako-va.9 Monumentalni deli o zgodovini Triglava in o zahodnem velikanu Monte Rosi pa je prevedel Marijan Lipovšek. Bibliografija Juliusa Kugyja obsega predvsem spomine – opise tur, portrete ljudi, ki jih je srečeval in doživetje gorà:-Aus dem Leben eines Bergsteigers, München, 1925. Slov. prevod: Iz mojega življenja v gorah: Ju-lijske Alpe, 1937, 2008; Iz življenja gornika, 1968.-Arbeit, Musik, Berge – ein Leben, München, 1931. Slov. prevod: Delo, glasba, gore, 1966.-Die Julischen Alpen im Bilde, Gradec, 1933. Slov. prevod: Julijske Alpe v podobi, 1971.-Anton Oitzinger – ein Bergführer, Gradec, 1935. Slov. prevod: Anton Ojcinger. Življenje gorskega vodnika, 1977.-Funf Jahrhunderte Triglav, Gradec, 1938. Slov. prevod: Pet stoletij Triglava, 1973, 1979.-Im göttlichen Lächeln des Monte Rosa, 1–2, Gra-dec, 1940. Slov. prevod: Božanski nasmeh Monte Rose, 1976.9 Komentar o Debelakinem prevodu izpod peresa dr. Josipa Tominška lahko že leta 1938 zasledimo v PV: »Na tem mestu nam je govoriti le o sedanjem prevodu. Debelakova je bila zanj prav poklicana kot pisateljica, planinka-alpinistka in osebna znanka dr. Kugyjeva. Kugyja prevajati pa ni ravno lahko; on ne piše strokovno planinsko, ampak vedno čustveno, to pa enkrat z razkošjem izvrstnega stilista, drugikrat odseka-no le z naznačenjem misli in čustva, z vsemi finesami nemščine. Tej razlikovitosti skuša Debelakova ustreči s samostojnim prevodom, iščoč odgovarjajočega slovenske-ga izrazoslovja. Dosegla je, da se prevod gladko bere; seveda marsikateri fini odtenki izvirnika so zabrisani – to velja za vsak prevod osebno močnih spisov. Kar ne-prevedljiv je tisti posebni ténor Kugyjevega sloga, da v nekako očetovskem tonu prikriva in poočituje tu ironijo, zdaj vedro resignacijo, pa zopet buršikoznost /sprošče-nost, prešernost, razposajenost/!« Glej PV 1938: 27. gyjevi polici« in stopi kot prvi turist iz Trente na Jalovec. 1884 je prvi alpinist na Naboisu in prvi iz Planice na Jalovec. 1885 mu prinese zapleteni vzpon na Razor s severa in prvič prekorači Travniško škrbino. 1886 si prvi najde pot na Gamsovo mater, Špik nad Mrzlo vodo in na Visoko Belo Špico. 1887 sledi v plemenitem tekmovanju z drugimi kandidati prvi vzpon na Špik Hude Police s severozahoda in na Suhi plaz, na Škrlatico po severni steni. 1888 odkrije direktni vzpon na Razor s severa, 1890 je prvi na Cimi Vallone in prvi preko severnega oste-nja Prisojnikovega. 1891 najde svoj pristop na Viš z zapada in prvi stopi na Mali Mangart, prav tako na Pelc. 1892 si utre pot na Poliški Špik iz Špranje. 1893 se povzpne prvi na Lastovice in z vzhoda na Viš. 1895 prvi pripleza na Kanin s severa. 1898 prvi preči Kamen nad Rezijo skozi Žlebe, 1899 pa Krniško špico in ves greben Muzcev. [...] Leta 1900 sledi za preokretnico stoletja prvenstveni vzpon na Špik nad Vrati (Cima delle Portate), naslednjega leta pa varianta zapadne smeri in prvi vzpon skozi severovzhodno žrelo na Viš. 1902 mu prinese velik uspeh: diretissima na Poliški Špik s severa. [...] Iste-ga leta mu uspe še doseči vrh Špika nad Tratico in prvi zimski vzpon na Kanin. 1903 si najde pristop na Krniški Turn. 1905 piše dva velika uspeha: zim-ski vzpon na Poliški Špik in severno smer na Viš. 1906 se povzpne prvi s severa na Innominato, nas-lednjega leta je prvi na Špiku nad Plazom. 1908 mu prinese težki vzpon na Poliški Špik s Škrbine vrh Strmali. 1910 se prvi povzpne na Turn nad Zadnjo Špranjo in na Severni stolp Poliškega Špika, njegov poslednji prvenstveni vzpon v Julijcih. 1911 sledi še druga varianta zapadne smeri na Viš, 1912 vzpon s severa na Cimo Vallone. Manjkajo pa datumi nje-govih prvenstvenih vzponov preko Mlinarice, zapa-dne stene Struga, celotnega prečenja Rateških Ponc, zimskega vzpona na Prisojnik, na Kotovo špico in v Koncu Špico. [...] Vsaj 50 prvenstvenih vzponov prve vrste, pa še ne vemo vseh [...] Če je kdo svetu in nam odkril Julijce, potem je bil to edino le dr. Julius Kugy« (Avčin 1953: 588). Tudi v Dolomitih, Zahodnih in central-nih Alpah je Kugy opravil izjemne vzpone. In kot je sam zapisal v knjigi Aus dem Leben eines Bergste-igers, je ljubezen do gora povezoval že s svojim ranim otroštvom in vlogo, ki jo je pri tem imel njegov oče: »Moje hribovstvo korenini v ljubezni do Izvestje 11 • 2014 Članki40Anka Tuma se je vezi med očetom in dr. Kugyjem spominjala takole: »V stik sta prišla šele kot zrela moža. Oče mu je pisal iz Gorice – od tam smo se selili v avgustu 1924 – ko je hotel napraviti konec zmedi v imenoslovju. Dr. Kugy je iznenaden zelo ljubeznivo odgovoril, da se popolnoma podvrže oče-tovim izsledkom, ker se v nomenklaturo on sam, ne-vešč slovenščine, ni mogel poglobiti /…/ Nekaj časa sta si dopisovala v prisrčnem tonu, kasneje sta se tudi osebno spoznala« (PV 1958: 440). Iz korespondence med Kugyjem in Tumo je ohranjenih osemintrideset pisem10 in razglednica, in sicer iz obdobja med 19. okto-brom 1923 in 20. septembrom 1934. Kugy je Tumi med 28. marcem 1926 in 27. septembrom 1934 poslal šestindvajset pisem in trideset razgle-dnic, a ta dediščina ni v celoti ohranjena. Iz nju-nega dopisovanja izvemo premalo dejstev, da bi lahko analizirali njun odnos. Oba sta – kot se v »stari šoli« spodobi – pisala konkretno, a hkra-10 Hrani Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gori-ca, Arhiv dr. Henrik Tuma (AHT).-Aus vergangener Zeit, Gradec, 1943 (izide post-mortem). Slov. prevod: Iz minulih dni, 1971. Kugyjeva srčna zavezanost Julijcem se kaže v njegovih besedilih. Ko je pisal knjigo o pe-tih stoletjih Triglava, jo je začel takole: »Sporočilo mi je bilo poslano. Od Julijcev. O njihovem gospo-darju in kralju, o goreče ljubljeni gôri moje mlados-ti, o starem, častitljivem Triglavu. Napisal naj bi njegovo petstoletno zgodovino. [...] Táko sporočilo ne prihaja pogosto. In če ga sprejmemo, ne vprašujemo dolgo, temveč primemo za delo radostni, polni zau-panja in v svesti si namena« (Kugy 1973: 7). Nič manj pa niso pomenljive naslednje vrstice, ki umestijo Triglav in Kugyja v negotovo obdobje fašizma (knjiga je izšla leta 1938), hkrati pa pričajo o pisateljevem strpnem, kozmopolit-skem in »nad vsako narodno nestrpnostjo« narav-nanem bivanju: »Čutim, da sem za to delo poklican in prav izbran. Dvainšestdeset let je že, odkar sem prvič stal na njegovem temenu. /…/ Gotovo je tudi dobro, da v teh časih vedno bolj prevladujočega na-cionalizma prime za tako delo mož, ki je visoko nad vsako narodnostno nestrpnostjo, čigar obzorje se ne neha tam, kjer ležé meje njegovega jezika« (Kugy 1973: 7). Podobno prepričanje, a obenem zaveda-nje, da je zgodovina ubrala svojo pot in se je po spletu okoliščin znašel njegov Trst v drugi državi, Italiji, odseva v že leta 1935 izdanem delu Anton Oitzinger – ein Bergführer: »Predvsem pa se moram držati tega, kar mi velevata obzirnost in takt. Da-nes sem polnovreden italijanski državljan, v Italiji živim mirno in zadovoljno. Postala mi je druga do-movina /…/ Stara Avstrija, ki sem jo vroče ljubil v vsej njeni slavi in z vsemi dobro znanimi napakami in podedovanimi pomanjkljivostmi, je zatonila« (Kugy 1977: 71). Česar v biografiji Juliusa Kugyja zago-tovo ne gre prezreti, je odnos med njim in dr. Henrikom Tumo (1858–1935), znanim goriškim pravnikom, publicistom in politikom ter seve-da gorečim ljubiteljem gora. Posledice njunega prijateljevanja, o katerem je pravzaprav znanega zelo malo, so (bile) izjemnega pomena za topo-nomastiko (slovenskih) Julijskih Alp. Kugy se je vedno trudil, da bi v svojih spisih spoštoval iz-virna slovenska krajevna imena, čeprav – tako je trdil tudi Tuma – pri tem ni bil vedno dosleden. Kugy z mamo Julijo Vessel.Članki Izvestje 11 • 201441brez vodnika, filozofska razmišljanja o alpinizmu in podobnem, me niso nikdar posebno zanimala. Uspeh, način, kako in kaj stori ubog smrtnik, da pride do gora – k nesmrtnim, večnim – to se mi je zdelo drugotnega pomena. Če me vprašate, kakšen naj bo hribovec, odgovorim: resnicoljuben, plemenit in skromen. [...] Beseda »gorski šport« me je vedno malce bolela. Kazala je preveč na površnost. Ne iš-čimo v gori terišča za plezanje, iščimo njeno dušo« (Kugy 1937: 11).VIRI IN LITERATURAAbram, J. 1997: Moja Trenta, Nova Gorica: Bran-ko.Avčin, F. 1949: Zadnje srečanje s Kugyjem V: Planinski vestnik, št. 3, 76–80.Avčin, F. 1953: Ob odkritju spomenika Kugyju. V: Planinski vestnik, št. 10, 583–595.Dolhar, R. 2008: Po Kugyjevih poteh od Trente do Zajzere. Julius Kugy, slovenske gore in ljudje. Celo-vec: Mohorjeva družba.Jevnikar, I. 1983: Julius Kugy. V: Primorski slo-ti zelo vljudno (Marušič 2010: 155–156). Da je Julius Henrika Tumo in njegovo delo, kolikor ga je nevešč slovenščine poznal, cenil, pa ne gre dvo-miti. V svoji knjigi Aus dem Leben je zapisal: »Naj omenim tu še enega moža, ki je kakor jaz skoraj petdeset let hodil po teh gorah, a zmerom sam in molčeč, da je le malokdo vedel zanj. Bil je to dr. Henrik Tuma iz Gorice. V tem poglavju (Julijske Alpe) ponovno omenjam bodočega moža, ki bo mo-ral dognati še to in ono, kar je ostalo skrivnostnega. Marsikaj tega je že pojasnil dr. Tuma, na katerega sem bil šele nedavno opozorjen, a je vse izsledke za-kopal globoko vase. »Bodoči mož« naj zato poskusi razvozlati jezik temu molčečemu popotniku, preden se odpravi na delo. Zame je že prekasno. Marsikaj bo ta »bodoči« našel tudi v slovenski literaturi, ki je ostala meni zaprta, ker žal ne znam slovenski. Mislim, da je v vseh vprašanjih toponomastike dr. Tuma najbolj poklican. Toda spregovori naj! Ta to ga tudi s tega mesta prosim« (PV 1958: 439). V obdobju druge svetovne vojne je Kugy živel v Trstu, pod nenehnim nadzorom oblasti, ker je veljal za protinacista. France Avčin se je v Planinskem vestniku leta 1949 spominjal zadnjega srečanja s Kugyjem v njegovi tržaški hiši v Via San Anastasio leta 1943, preden je kapitulirala Italija. Kugy se je zgražal nad okoliščinami, ki jih je mo-rala v Trstu trpeti slovenska skupnost. Kritika ni letela le na fašiste, temveč tudi na Nemce – čeprav je bil sam Nemec. Trdil je, da vendarle verjame v zmago kulture, a hkrati – če je kje Bog – v poraz Nemcev in v njihovo kazen (PV 1949: 79).  Kugy je umrl 5. februarja 1944 v še-stinosemdesetem letu starosti na svojem domu v Trstu. Njegova zapuščina je bila razdeljena med sorodnike, kar je od nje ostalo pa je zaku-rila gospodinja Pepina Malalan.11 V knjigi Aus dem Leben eines Bergsteigers je o sebi in svojem udejanjanju v gorah razmišljal takole – in to naj bodo zaključne misli: »O bitnosti hribovca nisem nikdar v življenju dosti premišljeval. Razprave o upravičenosti gorskega športa, o hoji z vodnikom in 11 Zanimivo je, da je že v družini Kugyjevih staršev kar štirideset let kot služkinja delala Slovenka Urška Še-benik iz Logatca. Podobno je pozneje kar štiri deset-letja pri Juliusu gospodinjila Slovenka Malalanova z Občin. Kugy slovensko ni znal. Morda  je jezik zgolj za silo obvladal. Glej PSBL 1983: 213. Kugy v poznejših letih.Izvestje 11 • 2014 Članki42v Trstu. V: Planinski vestnik, št. 12, 690.Tominšek, J. 1938: Dr. Julius Kugy, št. 1, 26–27.http://www.primorci.si/osebe/kugy-julius/571/http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi308558/venski biografski leksikon, snopič 9, Gorica,  213–214. Konjar, V. 1985: Tragični bojevnik. V: Planinski vestnik, št. 6, 255–257 .Košir, M. 1985: Med mitom in romantiko. V: Planinski vestnik, št. 6, 253–255.Kovačič, S. 2003: Dr. Julius Kugy – novosti o Ku-gyju iz vojnega arhiva na Dunaju. V: Na fronti, št. 2, 20–26.Kugy, J. 1937: Iz mojega življenja v gorah. Julijske Alpe. Ljubljana: Planinska matica. Kugy, J. 1966: Delo, glasba, gore. Maribor: Založ-ba Obzorja.Kugy, J. 1968: Iz življenja gornika. Maribor: Za-ložba Obzorja.Kugy, J. 1971: Iz minulih dni. Maribor: Založba Obzorja.Kugy, J. 1971a: Julijske Alpe v podobi. Maribor: Založba Obzorja.Kugy, J. 1973: Pet stoletij Triglava. Maribor: Za-ložba Obzorja.Kugy, J. 1976: Božanski nasmeh Monte Rose. Ma-ribor: Založba Obzorja.Kugy, J. 1977: Anton Ojcinger. Življenje gorskega vodnika. Maribor: Založba Obzorja.Kugy, J. 1995: Vojne podobe iz Julijskih Alp: Deve-to poglavje. Ljubljana: Založba Kres.Kugy, J. 2008: Iz mojega življenja v gorah. Julijske Alpe, pisma. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije. Lovšin, E. 1984: Dr. Julius Kugy – v spomin na 40-letnico smrti. V: Planinski vestnik, št. 12, 538–539. Marušič, B. 2010: Il re delle Alpi Giulie e il suo vassallo: Julius Kugy e Henrik Tuma. V: Santin, L. (ur.): Le Giulie allo specchio. Il carteggio Kugy–Tuma 1923/1934. Trieste: CAI XXX Ottobre, 139–156.Mazi, V. 1958: Sto let Tume in Kugyja. V: Pla-ninski vestnik, št. 8, 434–440.Potočnik, M. 1953: O dr. Kugyju. V: Planinski vestnik, št. 12, 743.Potočnik, M. 1985: Dr. Henrik Tuma: Dr. Julius Kugy. V: Planinski vestnik, št. 4, 149–151.Pirjevec, A. 1932: Julij Kugy (1858–1944). V: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka.Tominšek, J. 1953: Tržačan dr. Kugy o Slovencih 

Julius Kugy (1858–1944): “Ne iščimo v gori terišča za plezanje, iščimo njeno dušo!”

https://ojs.zrc-sazu.si/izvestje/article/download/8662/8697

Julius Kugy (1858–1944): “Ne iščimo v gori terišča za plezanje, iščimo njeno dušo!”

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)