unknown
oaioai:dk.um.si:IzpisGradiva.php?id=63973

SISTEM ZDRUŽENIH NARODOV ZA UPRAVLJANJE VARNOSTI – ANALIZA PROCESOV ODLOČANJA

Abstract

Kritična vloga Združenih Narodov (ZN), ki si prizadeva za zagotavljanje mednarodne varnosti, izboljšanju človekovih pravic, zmanjšanju neenakost razvitosti zdravstvenih sistemov, reševanje meddržavnih sporov, humanitarno delovanje, ohranjanje svetovnega miru, spodbujanje gospodarskega, kulturnega, vzgojno-izobraževalnega in znanstvenega sodelovanja med državami sveta ostaja pomembna in ključna, kot kadarkoli v postmoderni svetovni zgodovini. Za opravljanje teh nalog si v okviru ZN prizadeva osebje iz 196 držav članic, ki služijo v več kot 180 državah po vsem svetu. Vendar pa je za opravljanje nalog in doseganje zadanih mandatov, se osebje ZN sooča s številnimi varnostnimi grožnjami, ki izvirajo iz nestabilnosti posameznih držav ali regij, oboroženih spopadov in ekstremizma. Posledično, so mnogi delavci ZN, za svojo predanost, idealizmom izboljšanja sveta, in s služenjem človeštvu plačali najvišjo možno ceno ali utrpeli fizične in psihične posledice. Za pravilno reševanje tega kritičnega problema, in v skladu z načeli Ustanovne Listine Združenih narodov, so ZN vzpostavil sistem za načrtovanje in upravljanje varnostnih zadev (Sistema Združenih narodov za upravljanje varnosti ), katerega namen je zagotavljanje usklajenega skupnega pristopa za zaščito vseh zaposlenih, njihovih vzdrževan družinski članov in prostorov in sredstev ZN v državi ali na določenem območju kjer ZN delujejo (UNDG, 2011). V skladu s politiko Sistema Združenih Narodov za Upravljanje Varnosti (Sistem Varnosti ZN) je v vsaki državi primarna odgovornost za varnost in zaščito ter zaščita članov osebja Združenih narodov, vzdrževanih družinskih članov, in prostorov in sredstev ZN v pristojnosti vlade gostiteljiceta neločljivo povezana in običajna odgovornost izhaja iz vseh funkcij vlade za vzdrževanje reda in varovanje oseb in premoženja v okviru njenih pristojnosti (UNDG, 2011). Kljub temu pa imajo ZN, kot delodajalec, nalogo da okrepijo in dopolnijo zmogljivosti vlade gostiteljice za izpolnitev prej omenjenih (varnostnih) obveznosti. To se posebej velja v državah, in okoliščinah, kjer so dejavniki varnosti in zaščite zaradi družbeno-političnega stanja negotovi, ali pa so varnostna tveganja in grožnje se posebej visoki. Posledično Sistem Varnosti ZN, predvideva in zahteva sprejem omilitvenih ukrepov, poleg tistih, za katere se lahko upravičeno pričakuje, da jih bo zagotovila vlada gostiteljica (UNDG, 2011). V zadnjih desetletju je Sistem Varnosti ZN bil pod znatnim drobnogledom, katerega so narekovali številni (tragični) dogodki in posledična (neodvisna) preiskovalna poročila. Med prelomne (tragične) varnostne dogodke, ki so narekovali spremembe Varnostnega Sistema ZN uvrščamo napad na ZN v Bagdadu in napad v Alžiriji 2007le ta so rezultirala tri pomembna (neodvisna) preiskovalna poročilatako imenovano »Ahtisaari poročilo« iz leta 2003, poročilo Odbora za Odgovornost (napada v Iraku) »in tako imenovano »Brahimi poročilo « iz leta 2008. Vsa tri poročila so, poleg določenih sistemskih kot individualne napak in slabosti, navajajo tudi spremembe, ki bi odražale bolj usklajen pristop načrtovanja in upravljanja varnostnih zadev ZN. Predvsem so pomembni predlogi spremembe individualnih odgovornosti ključnih akterjev Sistema Varnosti ZN na različnih ravneh, bodisi na ravni glavnega sedeža ZN (headquarters) ali na ravni države(večja in bolj odgovorna) vloga države gostiteljicein decentralizacije odločanja, predvsem na ravni državekjer ZN delujejo. Posledično, so vsa tri, kot tudi druga pomembna varnostna področja, narekovala spremembo in sprejetje večje število varnostno političnih dokumentov pod skupnim imenom ang. »Security Policy Manual « v okviru Sistema varnosti ZN. Med drugim tudi dokument o »Okviru Odgovornosti« (Fremework of Accountability ) varnostno političnega sistemaki opredeljuje odgovornosti ključnih akterjev, začenši z Generalnim sekretarjem ZN, pa vse do posameznega uslužbenca ZN. Torej, namen specialistične naloge je analizaThe role of the United Nations in dealing with human rights improvements, global health issues, peacekeeping, peace building and dispute resolution, supporting development, humanitarian efforts and addressing climate change is becoming more relevant and crucial as at any time in the postmodern world history. Further to that, there are numerous United Nations personnel from 196 member states that serve in over 180 countries around the world trying to improve human conditions. However, in order to achieve these mandates, many personnel are facing a number of security and safety threats stemming from instabilities and variety of extremism. Consequently, many have paid the ultimate price or suffered other hardships for their dedication and idealism of bettering the world. In order to properly address these issues, and in line with United Nations Charter principles, the UN created a Security Management System, which identifies key actors responsible for the safety and security, and protection of staff members of the UN, their spouses and recognised dependents. While the primary responsibility for the safety and security of the UN in any country rests with the host government, an inherent and normal responsibility of maintaining order and protecting persons and property within its jurisdiction, the UN as the employer has the obligation and duty through a unified security system to reinforce and supplement those efforts (United Nations Development Group [UNDG], 2011). The latter efforts, that have been through a significant review over the past decade, are reflected with a common system of planning and managing security matters and ensuring that there is a coordinated corporate approach for the protection of all personnel, property and operations. Furthermore, the system in place addresses a variety of key actors at different levels and responsibilities, either at the headquarter level or at country level. Particularly referring to latter level, the security management system envisages very important roles, the function of the Designated Official and the Security Management Team (UNDG, 2011). Both, based on the SWOT Analysis, intertwined in their responsibilities, are crucial in taking tactical and operational managerial decisions in addressing critical task of ensuring security of UN personnel, premises and assets throughout the country or designated area

Similar works

Full text

thumbnail-image

Digital library of University of Maribor

Provided a free PDF
oaioai:dk.um.si:IzpisGradiva.php?id=63973Last time updated on 4/14/2017View original full text link

This paper was published in Digital library of University of Maribor.

Having an issue?

Is data on this page outdated, violates copyrights or anything else? Report the problem now and we will take corresponding actions after reviewing your request.